|
Anonimen -> RE: Maraton, ki ti prikliče solze v oči (17.4.2009 21:25:33)
|
Ja, napisala sem, da ne razumem. Ker res ne razumem. Kakšno je lahko drugačno zadoščenje kot osebno, v bistvu sem točno to mislila, da samemu sebi nekaj dokažeš. Meni osebno je vsak starš otroka s posebnimi potrebami človek za dobiti medaljo. Občudujem vse, ki to popolnoma starševsko počno. Enostavno tako je. Zame so vsi heroji. Zato ne vem, zakaj sami pred sabo niso. .
Mogoče je to osebno zadoščenje, tisto, ki ti daje moč, da se bojuješ še naprej. Ker imeti takega otroka res ni lahko.
In tudi vsak starš, ki ima zdravega otroka je vesel, ko njegov otrok doseže nek cilj,ki si ga je zadal. Pač naši otroci pa sami niso zmožni doseči sami nekega cilja, ampak potrebujejo pomoč. Pa zato ne potrebujemo medalje. Največ nam pomeni, da te okolica sprejme, da se ljudje ne obrnejo stran, ko vidijo takega otroka,...
In ta oče je zame naredil en velik korak, ker je imel pogum, da se je lotil tega.
Ti dam še en banalni primer, ki smo ga doživeli. Pač moj "mož" je kolesar, več ali manj se udeležuje veliko kolesarskih dirk. Več ali manj ga povsod spremljava z otrokom. Na vseh otroških kolesarskih dirkah je sodeloval tudi moj otrok. In povsod so ga bili veseli.
Razen na eni, na štajerskem koncu, so nam obrnili hrbet. Nismo ga mogli prijaviti, ker je bil pač na triciklu. In tukaj mi je šlo dobesedno na kozlanje.
Pa je moj otrok vedno zadnji, ki pride skozi cilj. Ampak on se zaradi tega ne obremenjuje. On je vesel, da pride in zmore priti skozi cilj.
|
|
|
|