|
Gina -> RE: Maraton, ki ti prikliče solze v oči (17.4.2009 22:37:45)
|
IZVIRNO SPOROČILO: Freycha
Gina kaj pa zadoščenje, da si za otroka nekaj naredil, kar si je želel? V tem primeru gre za lastno zadoščenje in v tem primeru ima ta fant nekaj od tega......
sicer razumem tvoj pogled, samo menim, da starši nismo tako sebična bitja, kot hočeš ti predstaviti. Vsaj večina ne..... jih kaaarrr nekaj poznam, ki bi dali zadnji €, kos kruha, v končni fazi lastno življenje za otroka.....
Ne, freycha, čisto narobe si me razumela. Meni se zdi, da smo starši v 99% tako narejeni, da bi se strgali za svojega otroka. Nismo sebični v svojem odnosu do otrok. Oz. premalo smo. Za nas so otroci bogovi in jih nosimo po rokah - v veliiiiki večini. Ne bi rekli ne niti če nam reče, da gremo na iron-tlon. Nimamo več občutka zase, samo še otrok je v našem lajfu. To se mi zdi še bolj poudarjeno pri starših otrok s posebnimi potrebami. Njih več ni v njihovem lajfu, samo še otrok je in njegovo dobro. In hotela sem samo povedat, da je egoizem lahko dobra stvar. Oni bi morali mislit tudi nase, ne samo in izključno 24h/d na otroka. In tukaj se mi ta oče ful smili, da je pozabil nase. Ni to prav. Poleg tega je treba ozavestit, kdo je zdaj nesrečen. Je res otrok nesrečen, če ne bi šel na ta iron ne vem kaj že? Ma ne ga srat, ljudje božji, otrok bi bil že z mnogo manjšim zadovoljen, le starši ne bi bili. Prevelika pričakovanja so tudi huda reč. Po moje je treba najprej s tem razčistit. Torej kdaj bi bil otrok srečen, šele če bi šel na maraton ali že prej?
Razumem te, kokakola, kaj misliš. V ljubljani letos poteka projekt Bontonček, ki ga organizirajo ljudje s posebnimi potrebami za ozaveščanje otrok o različnih stanjih ljudi in sprejemanju drugačnosti. Resnično sem bila vesela, ko so tri dni prihajali k nam. Če tole bere kakšna učiteljica iz ljubljane priporočam, da organizirajo to na šoli, financira MOL, je zastonj in odlično za otroke in odrasle - skratka meni je žal, d anismo vzeli tega čisto za celo šolo, ampak samo za nekatere razrede. Skratka, hotela sem povedat, da vem, da je odziv ljudi različen. Ne moreš verjet, kako staršno nevljudni so lahko ljudje. Ena mama je, ko je tretji dan videla na šoli invalidske vozičke čist ogorčeno vprašala: A zdaj bodo pa kar vsak dan tukaj? Jaz bi jo kar čez zaprto okno ven vrgla, tolk sem bila ogorčena. Skratka, zavedam se, da je največ v sprejemanju. To je bistveno. Ampak a veš, če realno razmisliš, ljudje itak ne sprejemajo niti čisto navadnih, običajnih ljudi. A si ti sprejeta od vseh, te vsi imajo radi? Dvomim.Z nikomer na tem svetu ni tako. To spet ni čisto bistvenega pomena za srečo, saj je ljudi, ki te imajo radi v bistvu vedno ravno prav okoli tebe ponavadi, a ne. Pa tudi ljudje s p.p. so na istem kot ti, samo da ti je zanje bolj hudo, kot zase. Ravno tako imajo ljudi, ki jih imajo radi, kakor tudi čudake okrog sebe. Mislim itak je vsakemu bolj hudo za svojega otroka, ne glede na karkoli.
|
|
|
|