ronja
|
. Jaz bi bila fejst, fejst, fest huda, ker to ni en plevel ali pa en cvet, ki ga ne boli in bla, bla, bla, to je uničevanje lastnine nekoga drugega.
hehe, kako smo si različni . meni bi se pa zdelo hujše, da naredi nekaj, kar nekoga boli kot pa da uniči tujo lastnino. Lastnino se da plačat, nadomestit, če nima ravno sentimentalne vrednosti; če pa ubije eno rožico, ki jih je že tako malo, ker so recimo zaščitene, se mi zdi pa hujše kot pa če postriže sosedi rože. Bi ji pač kupila nove in bi jih skup s tamalo posadili. Pa spekli pecivo za opravičilo. Res pa je, da moje biološke oči ne vidijo plevela kot nekaj tako strašno drugačnega od rožic , oboje živi in oboje si želi živet...
Jaz ne bom nikoli zelo huda na otroka, ki je hotel pomagat, pa tudi če je naredil veliko štalo (se je že zgodilo ). Če nalašč dela zgago, je drugo, če pa želi pomagat, potem pa je res ne morem huronsko nahrulit...
Se pa strinjam,d a morajo otroci vedet, če smo jezni in da jim takrat ne govoriš enako kot če si čisto zadovoljen z njihovim početjem, vendar pa vseeno nisem pristaš dretja. Saj tudi lubija ne nahrulim, pa mi tuid ni vedno všeč vse, kar naredi ali ne naredi. Mu povem, pa točno ve, da sem jezna, čeprav se ne derem nanj. Po moje tamalidve nista nič bolj neumni...
Tole šok terapijo pa uporabljam samo za res nevarne stvari - samo takrat sem "res zelo zelo huda" . Da ve, da je veliiiika razlika med tem, kar je nevarno zanjo in med vsem ostalim, kar je tudi narobe, ampak neprimerno manj narobe. če mi pečico preštima na 275 stopinj, medtem ko pečem pecivo za sodelavce ali torto za sosedo, seveda nisem najbolj navdušena in ji to tudi povem, vendar pa čisto drugače kot pa če se spravi nad kabel.
Glede pregovarjanja, pa po moje ni nujno, da se imata zanič, odvisno kako oba na to gledata. Ko gremo mi na sprehod, pa je recimo mala že zmatrana ali pa bi še bila zunaj in se ji ne da nazaj domov, se grem z njo razne igrice - recimo pofočkava vsak avto na poti - njej je potem zanimivo in kar pridno hodi, meni je ni treba nest, kar je neizvedljivo, ker nosim že tamikeno, vse skup gre sicer počasi, vendar vztrajno - ves čas proti domu. Lahko bi se razjezila nanjo, jo prijela za roko in odvlekla domov. Ampak mislim, da bi obe od tega imeli veliko manj kot od raznih "igric". Ona bi se drla, jaz pa bi se spraševala, ali delam prav, da se moj otrok tako dere samo zato, ker mora domov... Vsekakor bo tu vedno obveljala moja - prišli bova domov, zlepa ali zgrda, ampak meni je zlepa veliko bolj všeč, lažje je.
Res pa je, da če rečem, da bo tako in se ne moreva zedinit, potem posledico speljem: recimo zadnjič nismo šle v ZOO, ker ni hotela pospravit igračk prej. Dala sem ji 15 min. in ker je v tem času nisem uspela prepričat, sem ji povedala, da zdaj pa ne bomo šle tja. Smo šle ven, ker ne bom kaznovala še tamikene zato, ker starejša ni bila "pridna", zato smo šle na zrak, ampak v zoo pa nismo šle. No, naslednjič je pospravila igračke, hehe. Ne vem, če je bilo zato, ampak dosledna bi vsekakor rada bila.
Z Ronjo se da vse zmenit, če imaš dovolj časa. če ga nimaš, pa je problem, ampak starejša kot je, bolj so ti časi fleksibilni in se da dostikrat zmenit tudi hitro, tako da se mi zdi, da ta princip kar gre pri njej. Mogoče pa pri kakšnem drugem ne bi, ne vem, Ronja mi je zelo podobna po svoji divjosti in jo zato res lahko razumem in čutim, tako da nimam kakega hudega problema v uživaljanje vanjo. Lejla je pa še premala, ampak zaenkrat je bolj prilagodljiva in mirna, tako da verjetno ne bo tak problem. čeprav se baje to lahko vse še spremeni, pa bom klela ko zmešana
Drugače se ji veliko posvečam in ukvarjam z njo...ampak zakaj se moram zadret, da me vzame resno?
To se pa tudi jaz sprašujem. Ni se mi problem pregovarjat pri stvareh, ki niso tako pomembne za moje pojme, navadno pač začnem 10 min. prej kot je nujno, da je stvar narejena (recimo igrače pospravljene, ali pa da gremo domov iz sprehoda,...), pa gre vse ok. Ampak včasih jo pa prime, pa kar provocira, ve, da ji govorim, da ne sme, pa še kar probava - recimo ta velecenjeni primer s kablom (pri nas so štekerji tako, da ne morem vseh kablov umaknit iz njenega dosega, pa tuid se mora itak naučit...) Takrat se pa zaderem, ker to ni stvar, kjer se bom pregovarjala, tu mora ubogat na besedo...
Se pa izogibam "krivdi", se mi zdi, da ta prinese en kup sranja. Rajši imam izraz, da ga kdo poserje , vsaj kadar otrok (ali odrasli) ni nalašč naredil narobe - ker bit kriv je tako: si kriv, zato si sojen (sodniki so takoj nad teboj, kar se mi ne zdi ok), zato dobiš kazen (kar je nujno nekaj, kar ti ni všeč),... Vse skup je hudo negativno nastrojeno.
Če ga pa poserješ, pa v bistvu pomeni, da sam sprevidiš, da nisi ravno super reagiral (zato, ker vidiš, da je drugim hudo zaradi tvojega dejanja) in potem poizkušaš to popravit, vse je bolj samoiniciativno (seveda starši predlagamo rešitve, ampak otrok sodeluje) - še vedno je posledica, samo ne reče se ji kazen, ampak popravilo škode, ki ni nujno nekaj, kar bo otroku grozno, ampak bo vse usmerjeno v to, da se popravi škoda, da bi ne bilo več hudo tistemu, ki ga je prizadel, ne pa v to, da bo še otroku hudo. Tako imaš potem dva žalostna, če pa popravljaš škodo, pa nobenega...
Se mi zdi, da s tem lahko otroka naučimo, da nič hudega, če kdaj naredi napako (kar se mi zdi zelo dobro), da je glavno, da jo poizkuša popravit. Da vedno ne bo ratalo, da jih bo zato kdaj od koga slišal ali pa da bo trpel kake druge posledice, ampak da nismo mi neko vrhovno sodišče, ki bo pretehtalo vsak njegov gib, ampak mu probamo pomagat, da bo postal človek, ki ga bodo imeli radi, ker se tako pač človek boljše počuti...
|
Natisni
in to samo takrat, ko naredi za nalašč kaj narobe. 
) - namazala z blatom, res u iber, Capinki je teklo rjavo od las????? 
