ronja
|
Kako veste, ali ste pri vzgoji otrok dovolj dosledni, ne preveč strogi oz. preveč popustljivi... Ne vem. Upam, da delam najboljše in upam, da bo druga polovica brzdala tisto, kjer sem preveč popustljiva. Prav strog pa noben od naju ni (sta pa tudi tamali dve še mali oz. mini - leto in pol in 3 m). Ampak dvomim,da bova kdaj stroga ratala. Dosledna ja, stroga pa ne. Noben od naju ne mara dretja in se v gl. ne dereva na otroke. Verjetno večkrat on kaj zarenči nanjo, kadar teži, ampak ni krize, nikoli je še ni res nadrl. Jaz sem pač skoz z njo, pa mi je lažje, ker vem, kaj pali, pa kako jo okoli prenest, pa živce mam kar dobre po naravi. Kako bo, bomo pa še videli. Po moje je tudi oboje prav. Če bi bili tamali samo pri meni, bi ju čisto preveč razvadila. Je kar ok, da jima nekdo dopove, da ne bosta vedno samo onidve prvi , pa da je treba včasih tudi druge ljudi pustit 5 min. pri miru. Je pa tudi ok, da vesta, da pri nekomu pa vedno bosta prvi . Otroci radi posnemajo: če je videla, kako nekdo trga rože, jih bo ona tudi - samo da še ne loči, katere rože so za trgat in katere ne... Najboljše, da ji vse razložite: da bosta zdaj nabrali rabarbaro, ostale rožice pa moramo pustit, da bo vrt lep - in naj ona odreže par stebelc rabarbare, pa bo dala potem mir. Mi smo šli za dan žena na sprehod in smo iskali rožice za babici za pozornost. Našli nismo nič pametnega in smo pač nabrali par trobentic (samo cvetove). In od takrat mala meni ves čas nosi rožice, kjerkoli jih vidi. Ve, da sta bili babici veseli rožic in bi zdaj rada razveselila tudi mene. Kaj naj jo zato kregam? To bi bilo čisto zavračanje njene najbolj iskrene ljubezni! Če smo v botaničnem vrtu, ji probam dopovedat, da tam pa rajši ne , sicer pa vzamem tisti regrat, ta itak zato ne bo izumrl . Če vidim kje kako rožo, ki se je ne sme trgat (recimo na kakem vrtu ali pa kako orhidejo, ki so recimo zaščitene ali pa vem, da jih je malo), jo pa vnaprej opozorim, da teh pa ne sme trgat, ker so to ene posebne rožice in razložim zakaj. Saj vem, da je še mala, pa da pol tega ne razume, ampak ne bi rada zamudila trenutka, ko bo razumela. Zaenkrat razume, da so to posebne rožice in jih pusti pri miru. Sama sem bolj flegma kar se tiče družbenih norm, ker jih tudi sama nisem vedno upoštevala in se jih še vedno ne in sem tako bolj srečna kot tisti, ki se jih slepo držijo. Tepla svojih otrok ne bom, to sem se odločla že, ko sem bila mala in do zdaj še nisem spremenila mnenja. Zaenkrat se je dalo brez tega. Sem jo že zelo trdo zgrabila za roko, ko se je hotela na vsak način igrat s kablom, ker je to nevarno, ampak uporabo fizične moči imam rezervirano ekskluzivno za življenjsko nevarne situacije in če bo kdaj ogrožala koga drugega (recimo če bi hotela tepst tamalo). Moje so sicer res še majhne, ampak meni se zdi, da se da zmenit vse, če imaš dovolj časa. Če gremo na sprehod, mam vedno uro sabo in ji pač povem, da gremo domov pol ure prej. Da imamo čas in gre vse brez joka in dretja in pregovarjanja. Vedno se seveda to ne da in včasih pač moraš odnest otroka, če je nekje, kjer je nevarno in pač ne more tam stat, pa se pregovarjat s tabo, jasno. Ampak to potem ni vsak dan, pa non stop. Če bi mala uničila nekaj pri moji mami, bi ji povedala, da se to ne sme, ker ima to babi zato, da ji je lepo in je žalostna, če grejo rožice stran. Zdaj jih je pač uničila, tu nimaš kaj, probaš popravit škodo - naj nariše rožico in jo bova dali na palčko, da bo dala babi v lonček namesto prave rožice. Se mi zdi ok, da otroka naučiš, da pač delamo napake, nalašč ali nenamerno, ampak da je važno, da jih vidimo, se opravičimo in poizkušamo škodo popravit. Verjetno bi tudi babici bilo tako lažje. Ne vem, če bi to palilo, ampak zaenkrat se mi zdi, da tole kar gre, ne samo pri otrocih, tudi pri babicah . zaenkrat pa babice prej vprašam, če ona to sme, kar imajo tako nizko nastavljeno ali pa jih opozorim, če lahko to umaknemo malo višje, ker včasih res babice kar same kličejo nesrečo, če razstavijo svojo najljubšo stekleno vazo na poličko, pol metra od tal... Jaz ne morem odgovarjat, da je ne bo tamala vzela in to tudi povem , ker mam pač samo en par oči, pa dve tamali in čisto non stop je ne gledam. se podpišem pod ninočko in ostale. timoteja, od enkrat otroci nimajo dolgoročne škode, sploh če se ji opravičiš in poveš, da si ravnala narobe. Potem ona ve, da to ni prav in če tega v prihodnje ne boš delala, bo vse ok in bo še celo lekcija, kako ni nič narobe, če ga kdaj poserjemo, samo da potem zadevo popravimo. Otroci odpuščajo, bolj kot odrasli, hitreje in lažje, ker so pač bolj ljubeči, vsaj večinoma. Ji pa povej, da ni bilo prav in kako se počutiš. ji bo lažje. baje je to, koliko škode naredijo starši s tepežem otorkom precej odvisno od tega, koliko potem prevzamejo odgovornost za svoje ravnanje. Če se iskreno opravičijo, da otrok ve, da ni nič kriv za to, je baje precej lažje. Ne vem, moja mami me ni velikokrat natepla, še vedno pa mislim, da je bilo čisto vsakič brezveze in da ni imela prav in že takrat bi ji veliko lažje odpustila, če bi mi povedala, da ni imela prav. ne ji dat čokoladice, ker imaš slabo vest: požri ponos in ji priznaj, da ni bilo prav, kar si naredila in da se boš potrudila, da ji ne boš več naredila krivice. Da ji jo kdaj gotovo še boš, vendar ne nalašč in da naj ti pove, če se bo tako počutila. Moja mami je zdaj precej presenečena in zelo ponosna, ko vidi, da vzgajam drugače in da imam zaenkrat lepe uspehe. Se mi zdi, da zdaj ve, da je delala narobe, čeprav ni bila tak zmaj (no, včasih je bila, ampak ne vedno ).
|