Anonimen
|
mojca ti si pač pametna in si pametno naredila, eni smo pač butli j.ebat ga...
mi smo se tud vsedli dol pa se vse pomenli, preden sma se vselila. pred tem sem bila jaz v najemu, on pa pr men. tule je mel pa zrihtano stanovanje na vrhu in valjda ga je žrlo, zakaj morva bit tam, ko pa sva tohk tuki no, smo se pomenli, pa tak je blo, res nobenih problemov, nobenga vmešavanja, sanjsko, nmam žal besede za nobenga za tisto obdobje. pol se je pa tamala rodila pa kokr da se jim je mal utrgalo in ker sem pač jaz tak tip, da sem rada sama zase, ne marama kar naprej nekoga da mi hodi, moja mami pride glih enkrt na mesec al pa še tist ne, mi pa tud nč kej bolj pogosto ne hodimo k našim, pač nam vsem tko ustreza. in je pol vajlda šok, ko ti začne nekdo po petkrat al pa še večkrat dnevno uletavat, pa pol z nekimi čudnimi nasveti, izjavami, užalajenostjo ker ne upoštevaš pa pol posledično zahrbtnim delovanjem po svoje ker kaj pa da jst vem o vzgoji in o vsem, ko pa je to moj prvi otrok, bo pa že ja ona vedla in od začetka ne reagiraš, ker pač nisi tega navajen, si misliš da je to sam začetniško navdušenje, ki bo minilo in bo vse po starem...pajade...in pol se zapleteš tako globoko, da ne znaš več ven, pa da ti res že ob vsaki malenkosti gredo lasje pokonci, za zadeve k nanje drgač sploh nebi pozornosti polagal in se probaš pomenit, na lepo, jaz nisem tip ki bi kričala la pa se razburjala, sam očitno bi mogla, ker če z mirnim tonom in normalno nekaj poveš, te tko noben ne šmirgla, ker očitno brez kričanja in drame zadeva nima dovolj velike teže, da bi jo blo za upoštevat
in jaz sem ji povedla, da jaz pri svojem otroku se pač ne bom njej prilagajala, da tukaj se ne gre za to, da jaz mislim da ona ne zna, tukaj se gre zato da midva vzagajava po svoje, tko kt se nama zdi prov in da žeilma da ona sodeluje in ne da daje kontra...ampak ona ne razume in pol sem povedla tud to, da jst kregat se ne mislim okol tega, pa tud v nedogled ne mislim ponavljat enih in istih stvari, ker se mi zdi glupo, pa tud ponižujoče, da je treba odrasli, razumni osebi tumbat eno in isto miljonkrat kot otroku, da jst povem enkrat, dvakrat, ajd trikrat, pa če ni efekta, se bom pač potegnila nazaj in s sabo bom potegnila tud otroka....pa ona ne razume in pol sem ji povedla da se mi zdi totalno otročje, da je ona užaljena za vsako ka jaz kaj rečem, da valjda skozi odraščanje otrok bo miljon situacij, ko bom jaz kaj rekla, ker je to moja pravico, ker so to moji otroci, ker ona valjda ni jasnovidna in ne more točno vedet kako in kaj bi mi radi...pa ne razume....pa ko je že ko sem bla noseča izjavla, da naj nanjo nič ne računamo, da ona ma zadost svojih otrok k jih je mogla skoz rihtat, pol ma že en kup vnukov, k so bli tud skoz njena odgovornost in briga in da zdej ma pa zadost, da pač ni pripravljena spet na kaj takega, k si je uredila lajf po svoje in ji čist paše tko. se mi je zdelo fer in pošteno, pa sem ji povedla da tud jaz nimam otrok zato da jih pomikala okoli, da bomo že sami rihtali stvari in da naj se ne obremenjuje s tem. in tud tzarad tega nisem pričakovala nobenih problemov z njene strani. no pa sm se uštela in sem ji pol tud rekla, da glede na to da je mela skoz eno skrb in obvezo z otroci, da zdej je pa nima ker ji noben ne nalaga taga, da zakaj za vraga se zdej ne sprosti, zakaj ni samo stara mama in uživa trenutke z otrokom, si ustvari eno posebno vez, k si jo prej ni mogla, ker je pač bila to ena obveza, pa vzgajat, skrbet nonstop...zdej ji to ni treba, zdej je lohk sam staramama in se ma fajn...zakaj se more pentjat in vtikat tja, k je nnič ne briga in ko ji nič ni treba....pa spet ni razumela
ja kva še nej pol človk nardi pol pa jaz izpadem, da mi gre tašča na živce in da mam s tem probleme, pa če bi bla moja mami, bi blo drgač....pa ni res, mojo mami sm pošlihtala, pa njej rečem, povem in me upošteva,pa včas ji ni prov, sam ji je jasno da je moj otrok in da če hoče, da ji zaupam, bo pač mogla delat po moje...pa se včasih strahovito ruknema okoli česa, ker je pač totalni panik in komplikator...tu pa kakorkoli probaš, pa k res probam na lepo, pa iz vseh zornih kotov, pa ni da ni, ampak ona enostavno šteka, al noče štekat, ona je samo užaljena kak mi mladi mislimo da vse vemo, ona pa nič, pa tolk otrok k je gor spravla, naših pa še drži ne prov
očitno morš res zmaj bit, pa kričat, meta stvari po tleh in v zid, da se te bojijo, pol je pa mir
pa k je dobra drgač, res je, sej ko bi bla žleht al kej, bi blo lažje, k pol bi jo mogoč še res nazjala, pa pošlihtala stvari drgač zato me pa tolk jezi tole, k se zarad brezveznih stvari krhajo odnosi, k so bli čist fajn, sam jst pa tud ne bom čist vsega požrla in nikol nč rekla, zarad odnosov za mojga otroka se gre....klinc.
|
Natisni
In vendar je samo človek. Želela je dobro. Nikoli ni niti pomislila, da bo izzvala tako hudo reakcijo pri tebi. Obstajajo tudi terapije, ki te naučijo krotiti takšne izbruhe, ne pa da praviš, da nisi tip človeka, ki bi znal diplomatsko urediti stvari. Takšen način nakazuje zgolj pomanjkanje čustvene inteligence, samozavesti, hkrati pa imaš občutek, da je vsaka stvar, ki se zgodi, slaba za nekaj drugega. 
