womanpolice
|
Punce moje drage.... upam, da ne boste zamerile, ker vas ne bom poimenovala po imenu, saj s to zahvalo mislim prav vsako izmed vas!!!!!!!!!!! Najlepša hvala, da vas je skrbelo zame. Bilo je res hudo. Tko hudo mi ni bilo v prejšnjih dveh postopkih. Jst sm mislila, da bom umrla. Za punkcijo sem bila na vrsti predzadnja; pred tem so se še pregovarjali analgezija da ali ne. Tomaževič govoril kak sem občutljiva, ampak ko sem mu povedala, kakšne poškodbe sem imela, mu je bilo kr malce žal. Sem mu rekla, da mi je vzel pol življenja, ko je rekel, da ne bo analgezije. Punkcijo sem vseskozi čutila (prejšnjič nism nič čutila, še zaspala sem vmes); vendar ni nič bolelo. Nato bi morala tam ležati do treh, vendar sem odšla ob dveh. Ker sem bila hudooooooo lačna in moj tudi, sva šla jest v Cityja. Ko sva se najedla (niti nism mogla vsega pojest), mi je bilo tako slabo, vrtelo se mi je, hudo je bilo. Iz Lj sva šla v največji gužvi. Bila pa je takšna gužva, da sem že mislila mojmu rečt, da naj ustavi, da bi se kr na en travnik ulegla in zaspala. Komaj komaj sem zdržala do doma. Ko sem prišla domov, sem letela na wc, kjer je kar lilo iz mene. Bolečine so bile hude, zato sem šla spat. Niti pogovarjat se nism mogla, mojmu sem rekla, naj bo tiho, ker ga nism mogla poslušat... Cel dan sem spala, zvečer pa ležala, vendar sem kaj kmalu šla nazaj spat. Včeraj mi je tudi bilo hudo; sicer malenkost boljše; hodila sem kot stara mama, vrtelo se mi je, jest nism mogla, itd. Spet sem šla popoldan spat. Dans je že boljše, vendar še vseen boli. Danes sem imela obravnavo. V LJ sem šla z vlakom. Ko sem izstopila iz vlaka, se mi je začelo vrteti in megliti pred očmi, tko da sem do sodišča vzela taksi (in ZELO DRAGO plačala 1 km vožnje; tarifa mu je tekla tudi ko je stal na semaforju!!!!!!Plačala sem 4,20 EUR!!!). Jst sm mislila, da bo me kap. Ko sem stopila v prostore sodišče, mi je varnostnik težil v kteri sobi imam obravnavo, jst sm mu pa rekla, da se naj umakne, da ne vem; da moj odvetnik ve, in da se morm usest. Potem je prišel tja in mi rekel: "vidim, da ste noseči... Kako vam lahko pomagamo? kaj vam naj ponudimo?" (verjetn je mislil, da sem noseča, zaradi napihnjenega trebuha). Obravnava je trajala 4 ure in je bilo zelo naporno. Komaj sem zdržala. Ko me je sodnica zasliševala nisem mogla stat, zato je dovolila, da sedim. Sojenja še ni konec in bo naslednja obravnava 8.5. Srčno upam, da se bo to kmal končalo, saj je bila poškodba leta 2003. To je to... zdaj sem doma... skuhala sem si testenine... zdaj pa vam malo pišem... p.s. še enkrat hvala za vso podporo, ki ste mi jo nudile in res oprostite, da ne poimenujem, saj mislim prav vsako izmed vas
|