|
picola1 -> RE: ima otroke? (4.3.2009 23:21:16)
|
IZVIRNO SPOROČILO: Misek
IZVIRNO SPOROČILO: picola1
Mišek...moram rečt, da sem mal začudena nad tvojim razmišljanjem...A misliš, da bi tvoji sestrični lahko kdo dopovedal karkoli? Bila je zaljubljena in glede na to, da se je zaljubila v takšnega človeka, je morala imet tud precej patološko razmišljanje in delovanje...A misliš da se da takšne ljudi kar enostavno soočit s situacijo in že bojo spregledali in oh in sploh? Pa saj si iz te stroke, sej poznaš človeško psiho, no...
Takšni ljudje naredijo spremembo takrat, ko njim klikne v glavi...Ko se jim zgodi nekaj, kar naredi premik ne pa ko se nekdo najde, ki si je zamislil, da je njemu pa res treba pomagat spregledat....
Iskreno... vem, da je velika verjetnost, da bi s konkretnimi dokazi, situacija bila drugacna - ker ji ne bi (dokazi) dopustili kakrsno koli izmikanje. Ne bom podrobno razlagala situacije, je pa dalec od tega, da bi to bilo tako jasno in nedvoumno patolosko. Ujela se je v zacaran krog in ni imela moci sama prekiniti. Enostavno ni vedela vec komu verjeti. Bila je naivna, zasanjana oseba. Pa tudi precej custvena in nezna. Ji je pa zadnja leta bilo precej jasno kaj in kako. Takrat je imela pa se manj moci, da zadevo zakljuci.
In to ko pravis, da ko se tasnim ljudem zgodi nekaj, kar naredi premik.... morda bi pa soocanje z nedvoumnimi dokazi bilo tisto nekaj kar se je zgodilo in kar bi prineslo premik.
Na eni strani res stoji, da za ljudmi, ki jih imas rad ne vohunis, niti za njihovimi partnerji. Z druge strani stoji pa, da ljudi, ki jih imas rad - tudi zascitis. Celo takrat, ko sami morda niti ne vedo zakaj naj bi jih bilo treba zascititi. Tako kot scitis lastnega otroka, recimo hcerko - najstnico, pred fanti iz slabe druzbe, ceprav se njej to niti najmanj ne zdi potrebno.
Botroval je temu, da je prenehala jemati zdravila, ko bi bilo to nujno potrebno in celo prikrivala je, ker naj bi dokazala vsem, da se lahko pozdravi po naravni poti, pa jo je vozil okoli k raznim padarjem in istocasno prepriceval, da mu prepise vse kar ima, da bo lahko on zgradil hiso za njiju dva. Posledica tega prepricevanja je, da smo jo pokopali. In ko je bila na koncu v bolnici zadnji mesec zivljenja, je prisel samo enkrat, da naj mu nekaj podpise. Se na pogreb ga ni bilo.
Nevtikovanje, spostovanje izbire itn... so zelo lepe stvari. Vendar zascititi osebo, ki jo imas rad ima, po tej izkusnji, pri meni prednost. Ce nic drugega se ne ubadas potem z mislijo ali si naredil vse kar bi lahko, da bi pomagal. In kaj bi bilo, ce bi bilo. Da ne govorim o njeni mami, ki bi se sedaj raztrgala, ker se ni odlocila bolj "nesramno" poseci v zadevo. Lahko si samo predstavljas, kako se pocuti, ko pomisli, da ce bi morda posegla z "nespostljivimi" sredstvi, bi sedaj s svojo hcerjo kavo pila, namesto, da ji na zale nosi svece.
Hm...bom najprej rekla to, da bi morda tudi sama razmišljala podobno, če bi bila v takšni situaciji, ko si bila ti oz. ste bili vsi...No...v bistvu sem se vpletla enkrat v en zanimiv primer, ko je na koncu prijateljica (ki je imela grozne težave s fantom) grozila s samomorom, jaz sem ji na vsak način hotela pomagat že od vsega začetka...no, na koncu je bil rezultat ta, da se je psihično skoraj čist sesula, začela delat na sebi in danes je totalno druga oseba...No, poanta tega je v tem, da mi je ona kasneje v pogovoru povedala, da ji nisem totalno nič pomagala s svojimi nasveti, da sem jo v bistvu čist zmedla, da še ni bla pripravljena naredit koraka in da ji je kliknilo nekega trenutka, ko sta spet imela svoje scene (ne takrat, ko sem bla jaz zraven).In ja, tut ona je imela vse črno na belem, na trenutke ji je blo vse jasno v teoriji, praksa pa poden...
No, potem sem se vpletla še v en primer reševanja prijateljice (spet problemi s fantom), rezultat nula, ona je še vedno z njim...
Naučila sem se pač iz izkušenj, da se ljudje ne bojo spremenili pa če jaz vlagam v njih še pa še energije...ampak zgolj in samo takrat, ko bojo oni sami prosili za pomoč pa še takrat ni sigurno...Je pa res, da se zavedam, da kdaj pa lahko pali tut to in po vsej verjetnosti bi jaz tut npr. svojemu možu al pa mami al pa odrasli hčerki želela pomagat, če bi bili v težavah. Ampak to bi se nehalo takrat (to mam naštudirano v teoriji, praksa bi bila morda drugačna), ko bi mi ta draga oseba rekla, da naj jo pustim pri miru, ker ne rabi moje pomoči ali ko bi videla, da po nekaj pogovorih, poskusih reševanja težav ne bi bilo haska...(ne govorim o tem, da mi ne bi iblo hudo) Ker roko na srce...a ima smisel? A bom to delala v nedogled zato, ker želim pomagat al zato, da si ne bom očitala, da nisem naredila vse in še več in še več in še več, kot je bilo potrebno? Al pa mogoče zato, ker imam druge motive (ker ko pomagam, se počutim tako fajn, tako dobra oseba in drugi morajo to videt in začutit)?
Drugače pa moje mnenje je, da ne moreš primerjat zaščite otroka z zaščito in pomočjo odrasle osebe.
Pa še to (odgovor tudi ronji): če bi men nekdo na vsak način hotel pomagat pa mi solil pamet pa mi na vse možne načine poskušal dopovedat, da nekej ni dobr zame...Lej, sori...sam jaz bi se odmaknila od take osebe, ker bi mi šla milo rečeno pošteno na živce. Kdo zavraga komu daje pravico, da ureja in kontrolira moje življenje? Če rečem, da ne potrebujem pomoči, je pač ne potrebujem (ok, objektivno gledano jo morda res, sam dejstvo je, da si je ne želim). Brrr, me kar zmrazi, če pomislim, da bi me nekdo posiljeval s svojo pomočjo in skrbjo zame...Kot da sem otrok, ki ni zmožen poskrbet zase...
Ma, sicer pa ne vem, kaj poskušam sploh komu kej dopovedat...Vsak naj počne, kar sam hoče...Če se vi tako dobr počutite tut prav...Men osebno pa je to čist patološko!(moram sam še pogruntat, zakaj me je zdej to vrglo iz tira[image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/smiley2.gif[/image] )
|
|
|
|