|
Pikicapokica6 -> RE: Koliko je "kriv" starš? (2.3.2009 14:47:44)
|
Mogoče bi blo boljš, da to povem kje, kjer bi se lahko prijavila kot anonimna, ampak vseeno.....
Jaz kot otrok sem bila zlorabljena - pa ne spolno, pač pa fizično in psihično. Od kar pomnim, pa do dneva, ko sem končno šla od doma in zadihala v novo življenje. Vem, kaj to pomeni, če si nemočen, če ne moreš tega nobenmu povedat. Vem, kaj pomeni, ča drugi starš to gleda in nič ne naredi. Vem, kako je, če o tem ve cela vas in če greš čez vas s sklonjeno glavo in mislijo, da me vsi grdo gledajo, ker sem tok poreden in grd otrok. Edina dobra duša, ki mi je pomagala, je bila moja stara mama, ki mi je velikokrat dala streho nad glavo, ko sem se kot otrok zatekla k njej. Edina je bila, ki si je upala moji mami povedati svoje, pa seveda, brez posebnega učinka. V šoli sem mogla velikokrat lagati, zakaj imam npr. podpludbe, zakaj imam rdeče oči, zakaj umazane cunje......Bilo je sramotno, ponižujoče. Še toliko huje je bilo, ko sem začela hodit v srednjo šolo, ko sem želela biti podobna mojim sošolkam - biti urejena, lepa.....Jaz pa sem dan za dnem skrivala svojo bolečino, si sposojala cunje od sošolk in lagala, zakaj npr. staršev ni na maturantski ples ali roditeljski sestanek in podobno. V šoli sem bila odličnjakinja, maturo sem opravila z odliko. Vendar sem imela toliko psihičnih težav, da se nisem uspela šolati naprej. Predvsem zaradi mojega mišljenja, da nisem nič vredna, in zaradi nesamozavesti. Dolga leta sem se spopadala s tem, potem sem končno dobila službo in zdaj se naprej izobražujem.
Ne pišem zdaj tega zato, da bi se komu smilila. Posebno še, ker vem, da še zdaleč nisem edina. Take in še bolj grozne stvari se dogajajo vsak dan. Posledice seveda so, vendar jih nosi otrok - taki postanejo odvisneži, psihični bolniki, in imajo še vrsto drugih težav - predvsem vedenjskih. Vsi jih radi kritiziramo, pljuvamo, jih dajemo v nič, nikoli pa se ne vprašamo, ZAKAJ so taki kot so.
In kadar vidim kaj takega, kaj takega slišim, na dan privrejo grozni spomini in sem še cel dan na tleh, na robu joka. Takrat bi najraje šla do takih staršev in jim otroka vzela.
Ampak, ljudje smo pač taki. Si zatiskamo oči. In dokler bo tako, bodo otroci trpeli. Ker so pač otroci, pod okriljem svojih staršev, so nezaščiteni. Ženska, ki je zlorabljena od moža, je odrasla in ima možnost moža zapustiti, otrok te možnosti nima. Če gre od doma, ga označimo kot problematičnega. Ja, taki smo ljudje.
|
|
|
|