|
Poka -> RE: Koliko je "kriv" starš? (3.3.2009 8:47:48)
|
IZVIRNO SPOROČILO: mojcaziga
Po tem kar bom napisala vas bo ziher pol skočilo v zrak, ampak poudarjam, to je samo moje mnenje. Lahko rečem, da v celem svojem otroštvu nisem dobila več kot 2x kake "vzgojne", name so se rajši spravili besedno ali pa z ignoranco in zvračanjem krivde name. Ja, 300x rajši bi si izbrala klofuto kot pa to, da sem jih morala poslušati. Klofuta slej ko prej neha boleti, besede oz. to, kar prinesejo s seboj pa bolijo še danes. KOt pikapolonica sem do nedavnega bila totalno nesamozavestno bitje, ker sem bila zmeraj kriva vsega slabega, ker me niso naučili postaviti se zase, ker sem nesposobna,.................., bi lahko naštevala v nedogled. In tudi sama sem imela izvsten šolski uspeh, sem izedno sposobna, ampak kaj ko tega ne znam pokazati in se mi to izredno pozna pri zaposlitvenih razgovorih. Seveda nisem nikjer še dobila službe, ker zablokiram. K sreči lahko delam od doma, ampak to ni moja želja in bi rada bila v nekem kolektivu, pa tudi vsak dan nisem mlajša. In še danes mi starša nabijata, kaj so dosegle druge bivše sošolke, ampak tega da sta onadva kriva mojega neuspeha ne bosta priznala za nič na svetu, ker nista delala nič narobe.
Ko sem zanosila, sem si prisegla, da svojega otroka ne bom tepla, še manj pa vpila nanj in ali pa ga besedno zabijala v zemljo. V šestih letih sem se tega držala, mogoče sem imela srečo, da je po karakterju tak ali pa je to posledica vzgoje, ampa je prijazen, vljuden, nežen in čisto nič trmast. Nikoli ne izsiljuje, nezahteva in na sploh zgleda kot iz knjige [image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/smiley36.gif[/image] . Je pa res, da se zadnje čase ne znajdem preveč, ker je rad v središču pozornosti in je tudi v razredu izredni priljubljen in to je nekaj česar od sebe nisem navajena in marsikdaj ne znam odreagirat ali pa postavit pravilne meje. Se pa učim vsak dan sproti.
lp, mojca
Enako sem doživljala tudi jaz v otroštvu. Ampak raje ne razmišljam o tem, tu in tam mi kdo omeni, kako sem bila boga, ampak nočem mislit na to, pa se smilit sama sebi, ker drugače nikamor ne prideš. Po naravi sem prava borka, imam pa to napako, da ocenjujem ljudi po tem, da če so prijazni, so tudi dobri. V resnici so lahko hinavski in to je bila lani še ena velika šola - dobro za naprej.
Je pa zanimivo to, da sem na raznih razgovorih za službo pa ful samozavestna. Na splošno sem, če imam dobre trenutke, ekstremno samozavestna in tudi povem, kar si mislim. Ponavadi, če pride do razgovora za službo, jo skoraj 100% tudi dobim. problem je ta, da jaz ne pridem velikokrat do tega, ker imam napačno izobrazbo in na mojem področju ni služb.
Kar se tiče izobrazbe, sem se narobe odločila. Niso starši krivi za to, ker čist po resnic povedano, tisto, kar sem najbolj želela, bi bilo še slabše :)))
Sem pa prekinila stike z očetom in s pol ostale familije. Jih preprosto ne potrebujem. In briga me, kaj je bilo in kaj bo z njimi. Z mamo imam stike, čeprav mi je ona največ slabega naredila, pa še to razmišljam, kako bi se je odkrižala. Da bo kdaj priznala svoje grehe - to se nebo nikoli zgodilo. Zato ne mislim razčiščevat, ker bom potem samo slabe volje.
Nimam pa nobenih zamer do nikogar - zamere pomenijo, da nisi opravil s preteklostjo. Ko je bilo obdobje, o sem o tem stalno razmišljala, nisem mogla uresničevat zastavljenih ciljev.
Mi je pa res v nekih situavcija težje kot nekaterim. Ampak znam pa zato cenit življenje in ostale stvari.
Kar pa se tiče otrok in tega, da se nekdo ne zna postavot za svojega otroka - ali je slabič in zato ni nič vreden, ali pa mu je mogoče celo všeč, da se to dogaja. Če bi moj partner tako delal z otrokom, bi bila pripravljena ubijat za njega... In takoj bi šla stran od njega, na vsak način.
|
|
|
|