hrchy
|
Jaz sem ful ponosna na Slovenijo, na naso naravo, zgodovino, jezik, obicaje, ampak sem pa tudi ze nekje od petnajstega leta dalje vedela, da bom zivela v tujini, ko bom 'velika'. Prvic sem se odselila pri 21-tih za tri leta, zaradi ljubezni, pa sem bila zelo zalostna, ko sem sla nazaj v Slovenijo, se danes bi sla takoj nazaj. Potem pa spet pri tridesetih, v Skandinavijo. Trenutno upam, da bo tudi moj partner dobil sluzbo tu, ker jaz bi tu ostala, vsaj nekaj let. Tudi druzino bi si zacela ustvarjati tu. Potem po nekaj letih (5-10) bomo pa videli, ali ostanemo, ali bomo sli kam drugam. Slovenija mi je sicer vsec, ampak nisem pa slepo zaljubljena vanjo in tudi ne mislim, da imamo najboljse stvari, ki se cloveku lahko zgodijo v zivljenju. Narava je recimo res lepa (in trnutno blazno pogresam gore), ampak za moje pojme nikakor ni najlepsa na svetu, obicaji so zanimivi, ampak dolocene lahko jih ohranjam tudi v tujini, sociala, zdravstvo, solstvo... ok, ampak so pa tudi kraji, kjer je to bolje urejeno. Splosni vzorci obnasanja in vrednote so mi pa pri dolocenih tujih narodih veliko bolj vsec kot pri Slovencih. Iz zaradi tega so mi selitve dale veliko vec, kot samo boljse materialne pogoje (predvsem mi je se bolj jasno, katere stvari so mi pomembne v zivljenju). Po mojem mnenju spoznavanje razlicnih kultur bogati, tudi (ali predvsem) otroka, tako da ne vem, kaj bi bilo s tem lahko narobe. In kar sem spoznala ljudi, ki so kot otroci ziveli v razlicnih drzavah, se niti eden ni pritozeval glede tega. Vse drzave imajo svoje pluse in minuse, to je res, ampak o tem se je pac treba prej pozanimat in pretehtat, a bo slo ali ne. Nikjer se ne cedita med in mleko, ni pa res, da se lahko samo v Sloveniji spodobno zivi.
|