|
Gina -> RE: Obupana mamica (25.2.2009 22:12:34)
|
IZVIRNO SPOROČILO: moja malenkost
Ko imam srečo in vsaj ta večji v miru gleda risanko ali se igra, ga mali že začne drezat in izzivat. In spet je boj. Ne morem ju pustiti 3 minute same (ko grem na WC je že dretje in boksanje). Ko malega oštevam in mu govorim, da ne sme nagajat, se mi smeje v obraz. JOj, to me najboj razjezi, ko ne vem kako mu priti do živega. Ga dam v sobo, pride ven (če ga da mož, si ne upa prit sam ven).
Risanke možgane odvedejo na čudne kraje in ko nehaš gledat tv, možgani delajo v eno smer, telo v drugo, nekako ne moreš normalno funkcionirat, živčen si in kr neki težiš. Ne glejte tv popoldne. Škoduje vsem.
Če ta mali ne ve, kaj bi sam s sabo, pa sitnari ta večjemu, se najprej pogovorite o dogodku. To jaz nardim tako, da ustavim dogajanje, ugasnem tv, primem ta melga za roko, mu rečem, naj me pogleda v oči in ga vprašam, kja se je zgodilo in zakaj. Ko izvem se skoraj gotovo mora krivec opravičit, potem pa odvisno od teže dogodka odreagiram s posledico ali pa ne.
V tvojem primeru bi bilo nujno ta malega vedno, kadar ne ve kaj bi sam s sabo (po moje se ne zna sam zaigrat) vprašat, s čim konkretno se gre igrat in počakat, da se začne res igrat. Če bi še štalo delal, mu določi, da se mora za mizo igrat (ker za mizo je zmeraj bolj mir kot na tleh) in ne popuščaj.
IZVIRNO SPOROČILO: moja malenkost
No, ta večji je zgodba zase. Je drugače bolj miren, ampak tako čustven in ne vem ali bi temu rekla razvajen (to ni bil naš namen in smo se trudili, da ne bi bil), da se joka za vsako malenkost. Zadnje čase je začel v jezi tudi tepsti, razbijati z vrati in metati igrače. Če ga kaznujem, da gre v sobo se dere na ves glas, razbija, ne ostane v sobi, najbolj pa me jezi, ker mi ful odgovarja nazaj. Za vse kar rečem je ne, ne bom in tako naprej. Ga ne premakneš.
Joka za vsako melnkost, ker to pri tebi očitno deluje. NJemu je fajn ko se sam sebi smili, pa očitno je nagrajen za to. Dobi za kar cvili.
Kako lahko pustiš da meče reči ali razbija????!!! A se ti zdi, da komu to lahko koristi ali da je to dober zgled za karkoli? Ali se ti zdi, da mu s tem ko to dopuščaš ti sporočaš, da je to zanič, kar dela? Tudi odgovarjanje je zanič, saj škoduje vsem. Če je otrok jezen, ga lahko vprašaš, zakaj je jezen. moraš mu tudi razložiti zakaj se nekaj ne dela (recimo odgovarja, brca, tepe) in kako lahko to jezo izrazi (lahko ti pove, da mu nekaj ni všeč, da nečesa ne mara, da si nekaj želi, ne more pa zahtevat svoje čez vse meje dobrega oklusa)..nikakor pa ne smeš tolerirati da izraža svojo jezo na tak način in da trmari na tak način čez trupla, samo da bo svoje dosegel. Primerš ga za roke in rečeš NE in ne popuščaš. Če otrok nekaj uniči, mora imeti posledico. Če brcne v vrata mora imeti posledico. Brez skrbi,d a tvoj otrok nima dovolj posledic. Če boš samo 1x nekaj izvedla, ne bo ugotovil,d a resno misliš. Moraš biti konstantna. če bo vsakič ko bo odgovarjal nesramno in na neprimeren način doživel posledico, recoimo mu boš najljubšo igaračo stran vrgla, mu ne bo prišlo več na misel odgovarjat, oz. bo 15x premislil, preden bo to storil. Da o brcanju ne govorim. Če bi ga vsakič, ko brcne, "elektrika stresla", ne bi več brcal. Ti moraš samo najti "elektriko", ki njemu dovolj pomeni. A se ti zdi,d a je ok, da take samosmilenje goji do samega sebe, medtem ko nori po sobi, da ni sposoben enkrat prenesti, da ne bi bilo po njegovo. Četudi zameriš, ti moram povedat, temu se reče razvajenost, če ne prenese da ni nekaj po njegovo, ne da bi zraven norel. To je osnovna reč, ki ga moraš naučiti - prenesti da se svet ne vrti samo okoli njega. Mora imeti ogromno ljubezni, to mora brezpogojno imeti, velikokrat mu moraš povedati, da ga imaš rada, velikokrat ga objeti, pocrkljati, velikokrat se z njim pogovarjati...ampak mora imeti pa tudi omejitve in če si tole dovoljuje, jih nima. Mu sama dopuščaš, da to počne. Jaz tega ne dopuščam, pa mi noben otrok tega ne dela. Pa da ne boš mislila, da ni kdo probal. Domači vsi trije, pa še kakšen "nedomač".
IZVIRNO SPOROČILO: moja malenkost
Vsa slika je popolnoma drugačna, ko je doma tudi oči. Njemu ne upata odgovarjat, ga tepst in podobno. Dobro, poskušata že, ampak ne vstrajata in njegov ne, je za njiju res ne. KO so sami doma se imajo prav fino, ko sem jaz sama z otroki samo študiram kako bom preživela dan, prav grozno mi je, nimamo se fino, ne uživamo kot bi morali.
Mož mi skuša pomagati, vendar tudi če uporabljam podobne metode kot on, to pri meni ne pali. Pravi, da moram sama ugotovit način, da jma pridem do živega, a ga ne najdem.
Moža jemljeta resno, ker vesta, da resno misli in skoraj gotovo tisto kar misli, tudi izvede. A ni fajn, da se imajo fajn?! Vi se pa nimate, ker raje vsak dan sproti trpiš, kot da bi enkrat red naredila in bi vsi vedeli, da če boš nekaj rekla, da bo to držalo in niti preizkušali ne bi več otroci delat galamo. Vsi bi bili umirjeni in imeli bi se fajn.
Jaz bi se na tvojem mestu najprej, ko bi prišli iz vrtca, posvetila njima, pa naj mi povesta kako je bilo, pa bi se crkljali in imeli en drugega, potem pa bi ju čez čas vprašala, s čim konkretno se gresta igrat in počakala, da se res začneta tisto igrat. Izpadov pa ne bi več pustila. Ne tuljenje, ne besede...dejanja so tista, ki poganjajo svet. Ukrepat moraš, kadar gresta čez mejo. To je to.
|
|
|
|