IZVIRNO SPOROČILO: Gina

IZVIRNO SPOROČILO: moja malenkost
No, ta večji je zgodba zase. Je drugače bolj miren, ampak tako čustven in ne vem ali bi temu rekla razvajen (to ni bil naš namen in smo se trudili, da ne bi bil), da se joka za vsako malenkost. Zadnje čase je začel v jezi tudi tepsti, razbijati z vrati in metati igrače. Če ga kaznujem, da gre v sobo se dere na ves glas, razbija, ne ostane v sobi, najbolj pa me jezi, ker mi ful odgovarja nazaj. Za vse kar rečem je ne, ne bom in tako naprej. Ga ne premakneš.

Joka za vsako melnkost, ker to pri tebi očitno deluje. NJemu je fajn ko se sam sebi smili, pa očitno je nagrajen za to. Dobi za kar cvili.
Kako lahko pustiš da meče reči ali razbija????!!! A se ti zdi, da komu to lahko koristi ali da je to dober zgled za karkoli? Ali se ti zdi, da mu s tem ko to dopuščaš ti sporočaš, da je to zanič, kar dela? Tudi odgovarjanje je zanič, saj škoduje vsem. Če je otrok jezen, ga lahko vprašaš, zakaj je jezen. moraš mu tudi razložiti zakaj se nekaj ne dela (recimo odgovarja, brca, tepe) in kako lahko to jezo izrazi (lahko ti pove, da mu nekaj ni všeč, da nečesa ne mara, da si nekaj želi, ne more pa zahtevat svoje čez vse meje dobrega oklusa)..nikakor pa ne smeš tolerirati da izraža svojo jezo na tak način in da trmari na tak način čez trupla, samo da bo svoje dosegel. Primerš ga za roke in rečeš NE in ne popuščaš. Če otrok nekaj uniči, mora imeti posledico. Če brcne v vrata mora imeti posledico. Brez skrbi,d a tvoj otrok nima dovolj posledic. Če boš samo 1x nekaj izvedla, ne bo ugotovil,d a resno misliš. Moraš biti konstantna. če bo vsakič ko bo odgovarjal nesramno in na neprimeren način doživel posledico, recoimo mu boš najljubšo igaračo stran vrgla, mu ne bo prišlo več na misel odgovarjat, oz. bo 15x premislil, preden bo to storil. Da o brcanju ne govorim. Če bi ga vsakič, ko brcne, "elektrika stresla", ne bi več brcal. Ti moraš samo najti "elektriko", ki njemu dovolj pomeni. A se ti zdi,d a je ok, da take samosmilenje goji do samega sebe, medtem ko nori po sobi, da ni sposoben enkrat prenesti, da ne bi bilo po njegovo. Četudi zameriš, ti moram povedat, temu se reče razvajenost, če ne prenese da ni nekaj po njegovo, ne da bi zraven norel. To je osnovna reč, ki ga moraš naučiti - prenesti da se svet ne vrti samo okoli njega.  Mora imeti ogromno ljubezni, to mora brezpogojno imeti, velikokrat mu moraš povedati, da ga imaš rada, velikokrat ga objeti, pocrkljati, velikokrat se z njim pogovarjati...ampak mora imeti pa tudi omejitve in če si tole dovoljuje, jih nima. Mu sama dopuščaš, da to počne. Jaz tega ne dopuščam, pa mi noben otrok tega ne dela. Pa da ne boš mislila, da ni kdo probal. Domači vsi trije, pa še kakšen "nedomač".

IZVIRNO SPOROČILO: t5t6

Ko sem bila prvič noseča mi je ena gospa rekla, da prvi otrok ne prinese skoraj nobe spremembe v družini, misliala je na organizacijske spremembe in navade, drugi pa da lahko obrne vse na glavo. Takrat ji nisem verjela, ko sem rodila drugega sem večkrat pomislila, da še kako prav je imela. Ko se redkokdaj zdodi, da je z mano samo en otrok (pa ni važno ali ta mlajši ali starejši) mi je vse zelo enostavno, vse se zmeniš, nobenega kreganja kdo bo šel prvi v avto pa kdo bo na kateri strani mame pa kolko sladoleda je kdo pojedel, v glavnem totalen mir, hkrati pa mi je vse preveč mirno in pusto pa še jaz se moram igrat namesto ta drugega. [image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/bravo.gif[/image]

potem začne zdolgočaseno težit. Mali pa teži od odhoda iz vrtca pa do spanja.

IZVIRNO SPOROČILO: Gina
To je osnovna reč, ki ga moraš naučiti - prenesti da se svet ne vrti samo okoli njega.  Mora imeti ogromno ljubezni, to mora brezpogojno imeti, velikokrat mu moraš povedati, da ga imaš rada, velikokrat ga objeti, pocrkljati, velikokrat se z njim pogovarjati...ampak mora imeti pa tudi omejitve in če si tole dovoljuje, jih nima. Mu sama dopuščaš, da to počne. Jaz tega ne dopuščam, pa mi noben otrok tega ne dela. Pa da ne boš mislila, da ni kdo probal. Domači vsi trije, pa še kakšen "nedomač".

IZVIRNO SPOROČILO: Piruri


Problem je čas vmes...ko se odpravljamo od doma, ko ji ne uspe obut tenisk, ko ni prva v kopalnici, ko ji ne uspe narediti nekaj, kar si je zastavila, ko pridemo domov in je potrebno umiti roke, ko je čas, da skuham (skuhava) kosilo...takrat so prave borbe, ker si ona vstavi v glavo svoje zamisli in trmari toliko časa, da me totalno vrže iz tira...in po vsem joku, kričanju...ko sledi kazen, mi reče SAJ BOM PRIDNA...potem ji skušam razložiti, da bi se lahko izognili vsemu temu kričanju in kazni, če bi ona ubogala takoj (ponavadi gre za malenkosti)...ampak nikakor ne zaleže...naslednji dan se zgodba ponovi od začetka....in nekako je postala imuna na mojo strogost in seveda na posledice, ki sledijo njenim izpadom...
To se sedaj dogaja zadnja dva meseca...danes pa me je močno presenetila, ko mi je rekla, da me noče več kot mamico in da bo našla drugo...Seveda sem ostala mirna, ker se v bistvu ne zaveda toliko svojih besed in je morda to kje ujela v kakšnem pogovoru in si morda mislila, da me bo s tem prizadela...povedala sem ji tudi, da se vsaka mamica jezi, če je otrok ne uboga in nagaja...in pol je spet "ponorela", da to ni res...???

Zato me zanima KAJ NAREDIT tudi, če si dosleden in ti vseeno vse uhaja iz rok?Ko ne veš več kateri način ubrat? Kako reagirat? Ko poizkusiš vse in ne deluje nič?...bojim se, da nekako nekaj ne delam prav in da me to vedno bolj tlači na tla...

IZVIRNO SPOROČILO: Gina
Meni se v bistvu tvoja deklica zdi strašno zrela za svoja leta, strašno iznajdljiva in pač ena od tistih bolj pogumnih in vztrajnih. Fajn so taki otroci, so pa zelo zelo naporni včasih za starše.

Morda pa ti izvedeš napačno posledico. Vedno moraš razmislit, kaj je tisto, kar učinkuje, če ne je brez smisla tisto izvajat. Besede ne učinkujejo, posledice morajo biti logične in učinkovati. Kaj pa ti narediš posledično čist konkretno, ko praviš,d a ne učinkuje? Samo obljuba, da bo naslednjič pridna, zihr ni dovolj. Jaz sploh ne bi razpravljala z njo. Lahko ti razpravljaš z enim starejšim otrokom, pa bo razumel, zakaj in kako. In lahko mirno ignoriraš, da so ostali starši "boljši", popustljivejši, ter ji razložiš, da kdor ima rad svojega otroka, poskrbi zanj,da mu bo dobro in da ti imaš njo zelo rada, toliko da ji ne moreš pustiti da dela reči, ki niso v redu. Da če pa drugi straši ne poskrbijo za svoje otroke, da ni tvoj problem, ampak da pa to sigunro ni v redu. Da ti jo imaš tako zelo zelo rada, da nikdar ne boš dopustila, da se ji karkoli hudega zgodi, ker se ne zna obnašat ali ker je neprespana ali ker je kaj vem kaj še vse.

Skratka, ne reši se vsega v enem dnevu, tednu ali mesecu. Vzgoja je naporna, biti moraš vztrajen in še kar te bodo nekateri otroci ves čas preizkušali. Ti pa obljubim, da gre z leti resnično zelo zelo zelo na boljše in ko je enkrat tvoj otrok v šoli, pa gledaš podobne otroke, ki so šli s svojim vedenjem z leti v strašno čudne globine, ki si jih za svojega otroka ne želiš, tvoj pa je sicer še vedno karakterno tak kot je bil, ap preizkuša, vendar trdno stoji za nekimi sicer širokimi mejami a jih ne prekorači, si zelo ponosen nase in na svoje dosežke. Srečno! Prepričana sem, da ti bo uspelo.