|
klaja -> RE: Sončki januarčic 08 - 6.del (9.3.2009 8:36:04)
|
Hvala vsem, da ste mislile na mene! Bil je namreč naporen vikend! Je pa z bebico vse vredu, tako da naj vas ne bo strah, me je mučilo nekaj druga. Obenem pa je še Hana imela nočne čage, tako da je včeraj spala ponoči le kake 4 ure, pa nocoj sma jo tudi ob enih komaj spravla v posteljo.
Urssyy čestitke še od mene in upam, da sta se z Vivien vsaj malo pocrkljali.
Sunny Morning Neja pa je že prava princeska! No, razen na oni slikici, ko trmari, kaj češ pač mora bit po njenem.
Glede vaših možev, pa vas občudujem, da vzdržite to, da ste cele dneve same, meni se najbrž malo zrola. No, mogoče bi se navadila, ampak bi mu pa vsak dan pela kake pesmice!
Moja zgodba: v soboto zjutraj sva se z mamo pogovarjali, da bi že bil čas, da povemo mojemu ateju, da pričakujemo novega družinskega člana. Malo mi je bilo že sumljivo, zakaj mu mama noče povedat in mi je potem razložila situacijo. Namreč je delal paniko in galamo že takrat, ko sem bila s Hano noseča, češ zakaj moramo imet še enega otroka,... Tako da sta se takrat z mamo pošteno skregala, ampak mi takrat ni nič povedala. Tako da mi ni preostalo druga, kot pa da mu sama povem. Cel dan sem bila na trnih in zvečer sem ga dobila na samem. Najprej sem mu povedala, da naj se kakršnih koli komentarjev vzdrži in naj bo samo tiho. Ko pa sem mu povedala, da bomo dobili še enega družinskega člana, pa je postal bled ko stena in se je potem čez čas pričel samo smejat. Pa sem si mislila, no saj ni bilo tako hudo in sem malo lažje zadihala. Zjutraj pa mi je potem 2x povedal, da celo noč sploh ni mogel spat, pa ne zato, ker je Hana celo noč jokala! In mi je s tem povedal vse! Nekako ga ne razumem, če pa bi naredil za svoji vnukici vse in ju ima ful rad. Ampak dejstvo, da ne želi, da bi imeli še kakega otroka, me spravlja v obup. Lahko povem, da sem bila edinka in seveda njegova ljubljenka, zato me sedaj tole še bolj sekira in muči. Enostavno ga ne razumem, zakaj nama ne privošči sreče in veselja!? Že tisti njegov pogled mi pove vse in sem čisto obupana. Včeraj sem še mojega dragega spravla tako daleč, da sva se skregala (samo za kratek čas), ker sem bila tečna in sitna, tako da mi je bilo že slabo in sem komaj stala. Vem da se sekiram za brez veze, ampak me muči misel, da nama nekdo ne želi sreče s tem otrokom in bi raje vedel, če ga sploh ne bi bilo. Sem pa očitno potrebovala kar celih 28 let, da sem ugotovila, da bi moralo bit vse po atejovo in kar midva oz. mama naredi ni vredno nič. Za marsikaj sem krivila mamo in sedaj komaj vidim, kdo je krivec za razna nesoglasja.
|
|
|
|