|
Anonimen -> Zgodba - za upanje in nasmeh (22.1.2009 12:10:14)
|
Vidim, da imate tu očitno teme upanja in vzpodbujanja [sm=bravo.gif] In zato sem se odločila, da pišem, ker ČUDEŽI SE DOGAJAJO!
Veliko let sem imela hude krvavitve, nepojasnjene. Imela sem močne menstruacije, vmesne krvavitve pa včasih šibke, včasih pa še močnejše od menstruacij. Povprečno sem krvavela 25 dni na mesec, včasih nekaj mesecev brez premora. Spolni odnosi so postali fantastika, saj se je že pri najnežnejših zdelo, da bom izkrvavela. Dobesedno. Vmes sem imela dvakrat lažno nosečnost. Zoprno, ne vem, ali je bilo bolj zoprno to ali krvavitve. Razlog za težave? Nihče ne ve. Maternica, so rekli, je lepa. In tu se je končalo. Da so hormoni. Ampak preiskave... jih ni bilo. Poskušali smo s temi zdravili pa onimi tabletami. Vedno huje je bilo. Parkrat sem bila zaradi psihične in fizične izčrpanosti na robu kolapsa. Nisem verjela, da bom kdaj zdrava, priznam. In nisem več vedela, kako je normalno živeti, brez stalnih, močnih krvavitev, posledične utrujenosti, migren, in nisem si upala niti pomisliti, da bi kdaj lahko imela otroka. Poskusila sem z medicino, alternativnimi zdravljenji, in, priznam, obupala. Nisem več hotela živeti, tako hudo je bilo. Nisem imela več energije niti zadihanje, kaj šele kaj drugega.
In zdaj? Punce, noseča sem! Ja. Ok, šele na začetku, ampak... ČUDEŽI SE DOGAJAJO! Če sem se jaz hotela vdati, se fant ni. Ampak kako naj mi uspe, če pa stalno krvavim, in če po spolnem odnosi uro sedim na školjki, iz mene pa kar teče kri? Tako je bilo tudi zadnji mesec. Močna, boleča menstruacija. 14 dni. Potem pa par dni brez krvavitev. Opa, ravno pravi dnevi. A kaj, ko sem potem 14 dni krvavela še bolj. In niti pomislila nisem, da bi kaj uspelo. Ampak, ko bi morala priti menstruacija, je ni bilo. Nisem hotela delati testa, zakaj bi ga? Fant je vztrajal. Pozitiven je bil! Dan po tem sem začela krvaveti. Bili so ravno prazniki, in po njih sem odbrzela do zdravnice. Že na vratih me je pogledala "spet hudo?" - jaz pa: "ne, noseča naj bi bila!" Hiter pregled in ultrazvok. Ni hotela reči ničesar, samo čez 10 dni me je spet naročila. In takrat sem videla srček, ki bije. V meni. Zjokala sem se.
Krvavitve so se sedaj, po nekaj tednih, ustavile, ker pridno počivam. Komaj čakam naslednji pregled. Zdravnica še vedno ne upa ničesar prehitro trditi, ker ve, kako težko je. Ampak jaz vem - če se je zgodil en čudež, je upanje tudi za drugega, da se dete rodi zdravo in krepko.
Veste kaj? Jokam, zdajle. Ne vem, ali od bolečin od prej ali od sreče sedaj. Počutim se obupno, slabo mi je, trebuh me boli, glava me boli, tudi strah me je. Vseeno sem srečna. Ni mi lahko deliti te zgodbe, zelo intimna je. Pa sem jo. Ker je toliko žalostnih zgodb, da je prav, da se kdaj pove kaka srečna. Zaradi upanja. Zaradi možnosti. Zaradi veselja samega.
Srčno vam želim, da bi se čudež zgodil tudi vam, vsem tistim, ki si želite, pa ne gre.
|
|
|
|