|
Anonimen -> RE: Zgodba - za upanje in nasmeh (24.8.2009 18:51:31)
|
Punce, hvala vam, vidim, da ste se nekatere še kasneje oglasile in mislite na tole zgodbo. Mi smo tik tik pred zaključkom in odštevamo zadnje ure in ugibamo že kar nekaj časa, kdaj bo, in kaj bo... Ne morem vam povedati, kako sem ponosna na tega borca ali borko, karkoli že je, ker se trudi vse do konca. Naju kar muči (boleči popadki cel zadnji mesec), ampak tako pač je, če telo ni ravno v vrhunski formi že od začetka. In seveda vam sporočim, kake nogaviče bo imela štručka. [sm=smiley36.gif]
Priznam, da trenutno nisem prepričana, kdaj, če, se bi odločila še za enega otroka, ker je psihično in fizično precej naporno. In vedno, vsak dan bolj, občudujem vse tiste, ki morajo zares odležati vso nosečnost - jaz se vsaj premikam po hiši in dvorišču... Občudujem jih, ker vem, da tudi to ni enostavno - tako kot spoštujem vse, ki se trudijo, in vem, kaj čutijo, ko imajo občutek, da jih je telo izdalo. Ampak tale čudež, ki mi že krepko masira rebra in se vsak dan napoveduje in napoveduje, mi pravi, da je vse mogoče. Ko mi je res hudo, mi moja mama reče "hej, poglej, kaj si dosegla - zanosila si in prišla tako daleč - veš, koliko je to?" in lažje je.
Držite pesti za nas, jaz pa jih za vse vas [sm=smiley1.gif]
p. s. Čvekam v nobeni temi ne. Priznam, da energijo sebično porabljam za to, da spodbujam bebo in sebe, da zmoreva zadnje korake [sm=smiley36.gif] Bety11, bom pa, obljubim, povedala, kdo sem, ko pride beba na svet - en mal vraževerja je še v meni [sm=smiley36.gif]
|
|
|
|