|
Gina -> RE: zakaj smo/ste (če ste) debele (7.1.2009 13:28:24)
|
IZVIRNO SPOROČILO: decembrka
Sem se pogovarjala s strokovnjakom, zakaj se enim dobesedno nič ne pozna, pa čeprav jejo in jejo. Pravi, da je odvisno predvsem od metabolizma. Nekaterim hrana res kar skozi pade, nekateri smo pa "take sorte", ki nam jo telo dobesedno posrka vase. In mi se moramo zaradi tega še bolj disciplinirati, težje nam je shujšati, bolj trdovratni so kg. Naše telo s tem metabolizmom potrebuje tudi manj npr. povprečno je to okoli 2000 kcal na žensko, v tem primeru 500 kcal manj. Se pa s starostjo toliko bolj to pozna. Ni pa to razlog, da se ne bi dalo shujšati. Kako že gre....v dahovem ni bil nihče debel.
Jaz se pa s temle strinjam. Ni vedno vse v količini hrane.
Sem šla z eno mojo frendico, ki je po splošnih merilih preveč okrogla na morje(jaz teh izrazov ne razumem, ker redko koga vidim kot debelega, nekako me nihče ne razume, ampak resno se mi zdijo skoraj vsi ljudje lepi, nimam nekega kritičnega odnosa do teh reči - če se mi zdi, da ne zgledajo lepotci, to zihr ne izvira iz njihovih kil, iz nekega srečnega razloga me je ta meni osebno bolna miselnost civilizacije o suhobi kot idealu obšla). Skratka šli sva na morje. Jedli identično mnogo, menda je ona jedla manj od mene, pa sva ohranili vsaka svoje kile (jaz imam 65kg na 170, ona po recimo 85 na 165cm) Ona ni shujšala, jaz se nisem zredila, ker sva obe jedli normalno mnogo, kot vsak dan. Nekateri ne jedo ekstra veliko, pa imajo veliko kil.
Potem sem gledala na seminarjih ko smo bili, naše babe. One niso praktično nič jedle cel dan. Za zajtrk so pojedle povprečno recimo eno mini šalčkico muslijev z mini jogurtkom pa kavo ali čaj brez cukra. Jaz sem pojedla normalna dva kosa kruha pa kavo s cukrom v istem času. Za kosilo so izločile vse, kar bi lahko dajalo energijo, pa so v glavnem pojedle nezabeljeno solato, medtem ko sem jaz pojedla tričetrt naloženega krožnika + solato. Vmes niso jedle nič, jaz sem šla vsaj na sladoled. Za večerjo so spet jedle neko solatko, jaz sem zmazala vsaj pol krožnika. Matr, saj živijo od zraka tile ljudje, ki imajo enake kile kot jaz al pa recimo 3 kile manj. Sploh jim ne dela več presnova. Pa nimam glih občutka da res ogromno jem. Čist eno normalno dozo reči večkrat na dan.
Meni se zdi, da je človeška rasa od strahu pred debelostjo zgubila stik z normalo. Ker se ljudje vseskozi sekirajo, kaj jedo, gredo ali v eno ali v drugo skrajnost. Ker ves čas mislijo na hrano in se ob vsakem grižljajčku krive počutijo, so izgubili feeling za to, kdaj so lačni in kdaj ne, kdaj je treba normalno dozo pojest in kdaj sploh niso lačni, je brez veze da jedo.
Nekaterim pa pač že od rojstva očitno telo dela rezerve, iz neznanega razloga. Tale moja zgoraj omenjena frendica pravi, da nekateri rečejo, da je debelost zaščita pred občutkom neljubljenosti. Pa da bo najbrž držalo. Nimam pojma. Vem pa, d ase ljudje preveč ubadajo s tem problemom in da so preveč kritični do tega vprašanja. Če bi se jim zdela večina ljudi lepih, ne glede na težo, bi se tudi sami sebi zdeli lepi in bi dobili nazaj občutek za hranjenje, brez občutkov krivde zraven ali bi pa sprejeli dejstvo, da njihovo telo pač ne kuri prav veliko.
Kaj pa vem. Vem pa to, da nikdar na svetu ne bi rekla, da si ne bom dovolila biti debela. Kakšen vpliv pa imaš na to, ko enkrat padeš v začaran krog obtoževanja in občutkov krivde? Razumsko ne moreš prav nič, ker razum tukaj nikdar ne zmaga. Globoka prepričanja obvladujejo naše žviljenje, ne razum. Vedno je tako. Oz. lahko zmaga razum, vendar za ceno dosmrtnega odpovedovanja in trpljenja. No, izjeme so, tisti, ki jih namesto hrane potem zasvoji šport, pe še vedno jim ostane doživljenjska kontrola vsakega obroka hrane - a ni tole, slednje nekaj zelo zaničnega? Še vedno so žrtve kontrole.
|
|
|
|