barni
|
Kot bi brala sebe pred enim letom...
Jaz ti povem iskreno, da sem dolgo rabila, da sem zacela z naso deklino uzivati. Pac ni in ni slo. Tezko sem se navadila na nocno vstajanje, tezko mi je bilo, ker je le s tezavo zaspala, cez dan je spala malo.
Veliko sem jo imela po rokah, ker so mi odsvetovali lezalnik, lupinico, v postev so prisla le tla ali narocje. Vcasih sem zajtrk jedla sele ob casu za kosilo, zobe sem si umila sele popoldan prvic, da ne govorim, da niti na WC nisem mogla. Sem ena tistih mamic, ki ni mogla poslusat otroka jokati in cim sem malo odlozila, je bil jok.
Razumem te, da te rutina ubija. Mene je tudi. Moj dragi sploh ni mogel razumeti, zakaj me tako zanima, kaj se mu dogaja v sluzbi, ni dojel, da sem sama ves cas doma (imamo zimsko malcico in tudi sprehod z vozickom mi ne pomeni, da se mi nekaj blazno dogaja), zjutraj previjanje, dojenje, uspavanje, spet potem dojenje, pa dojenje in previjanja, uspavanje, vmes malo z vozkom ven...kaj pa vam, meni je bilo dolgocasno, sem pac tip, ki se mu mora vedno kaj dogajati.
Ker je bila majckemo prezgodaj rojena, itak ni bilo govora o kaksnih soping centrih, pediatri so mi ze v porodnisnici (v bistvu so vsem v sobi tako rekli, ne glede na datum rojstva), naj z obiski pocakamo do otrokovega tretjega meseca! Si predstavljas?!
Bila sem utrujena od neprestanega vstajanja, dojenje, ki je sicer steklo, samo mala bi bila ves cas priklopljena! Utrujalo me je cisto vse in sprasevala sem se, ce se me ne loteva depresija? Zvecer so bile ene same borbe za spanje, ni in ni hotela zaspati... jaz pa sem komaj stala pokonci, ponoci sem bila kot zombi...
Pa je bila nasa deklica popolnoma obicajen dojencek, le jaz sem zelo pocasi sprejemala spremembe, ki jih je prinesla. Lahko ti povem, da sem okoli 6 meseca pricel anekoliko lazje dihati, nisem bila tako nesproscena, manj me je motilo da ponoci ne spi, sli smo od doma, vreme je postalo lepse, skratka ocitno sva se navadile druga druge.
In ni moj prvi otrok, enega ze imam, vendar zal ni tukaj z nami. Morda ce bi bila moja prvorojenka dalj casa z nami, bi tole naso drugo pupo drugace obravnavala. Tako pa sem vse tako zelo zakomplicirala, kot pac zakompliciras pri prvem otroku, za katerega moras skrbeti tukaj in vcasih nimas pojma, kaj moras sploh narediti. Meni se je takrat zdelo, da vse mamice tako dobro poznajo svoje dojencke, meni se pa ni sanjalo, kaj hoce od mene, je lacna, je zejna, je zaspana, je samo sitna, so krci???? Sama sebi sem se zdela popolnoma nesposobna.
Meni je pomagalo tudi, ko sem prebrala intervju v eni od otroskih revij z igralko Alenko Tetickovic (vsi ostali clanki v reviji so bili absurdni; enemu je bilo naslov "carobni prvi tedni" - halo, kaj pa je tako carobnega v njih? Se moj se je strinjal, da je to pa cisto mimo in da smo zaradi takih clankov zenske na zacetku se bolj potrte in nesigurne).
Ona je jasno povedala, da ni vse tako lepo, kot ti predstavljajo nekatere, ko ni vse samo veselje, ko je tudi skrb, utrujenost, jeza, navelicanost, monotonija...ko te materinstvo ne osreci ze v osnovi, ko se otrok rodi, temvec se materinstva naucis veseliti skupaj z rastjo tvojega otrocka. Pa tukaj nima ljubezen do otroka nic zraven. Jasno je, da jih imamo vse rade najbolj na svetu! In ceprav kdaj pomislimo, da bi jih kar najraje kdaj kar komu dale, jih v resnici za nic na svetu ne bi spustile od sebe. Tako to je, take smo mamice.
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
Nikoli več ne bo isto. Sedaj je z otrokom še najlažje, saj veliko časa še prespijo in so, če ni zdravstvenih težav, čisto zadovoljni, ko so siti, previti in v varnih naročjih tistih, ki jih imajo radi. Je pa to tudi nujno potrebno, da se mama lahko odpočije od nosečnosti in poroda. Kar sedaj rabiš, je počitek in dober čvek. V tem času se v telesu dogajajo še hude hormonske spremembe, ki jih večina imenuje poporodna otožnost. Pomembno je, da narediš tudi kaj zase. Ženske se ne rodimo z materinskim instiktom. Z dojenčkom se moramo uglasiti. Enim to uspeva prej in bolje, drugim kasneje in slabše. Ene so pač takšne, da lahko celo življenje posvetijo vzgoji otrok in gospodinjstvu, druge rabimo še kaj zraven. In s slednjim ni prav nič narobe! Je pa težko, ker take ženske težko sprejmemo vsakodnevno rutino, ki pride skupaj z otrokom (previjanje, hranjenje, pospravljanje...). Na začetku je to še toliko težje, ker se življenje tako radikalno spremeni in pa seveda tudi zaradi že omenjene utrujenosti. Stvari načeloma postanejo lažje, ko pri otroku začneš opažati napredek, ko se ti nasmehe, stegne ročico, se obrne na trebuh, kobaca... Pridejo pa s tem seveda nove težave in problemi 
