|
Vijoličarka -> RE: kako dalje (22.12.2008 12:29:26)
|
Občutek imam, misty65, da je morda tvoj prvi strah samota. Nekako te vidim kot aktivno žensko, kateri veliko pomeni, da lahko za nekoga skrbi, da je nekomu potrebna, koristna in ki jo je, zavestno ali pa podzavestno, najbolj groza tega, da bi bila sama.
Precej si vložila, dosti izgubila. Kot praviš: hčer, prvega moža. To dojemaš kot krivično usodo in se hkrati sprašuješ in bojiš, če tebi življenje ne bo prineslo tega, kar si zaslužiš in želliš, ampak bo samo jemalo. In na nek način izgubljaš tudi sina - gre v tujino za 8 let, to pomeni, da ne bo vsak dan pri tebi, da ne boš skrbela zanj, samo dopisovala si bosta, kdaj pa kdaj bo prišel domov, to pa ni tisto, kar ti potrebuješ - potrebuješ nekoga, za katerega boš lahko praktično ves čas skrbela.
Zato prav z navdušenjem skočiš k tistim redkim sporočilom, da se bori za to zvezo, da sprejmi, razumi, odpusti, se spremeni, naredi karkoli, samo da se vrne in odslej naprej pazi, da ga ne boš razburila. Da bo ostal, da boš koga imela, da boš koristna njemu, njegovim otrokom, v središču življenja.
Mislim, da razumsko sama zelo dobro veš, da imaš opravka s skrajno nezrelo in sebično osebnostjo. Z nekom, ki vidi v glavnem sebe in svoje potrebe, ki zna do amena analizirati vse krivice, ki so se mu zgodile, ki pa se nikdar ne ozira na to, kakšne krivice on stori ostalim. Trenutno si, zaradi čustvenih potreb, že 'na pol udomačena'.
Zagovarjaš ga čez vse meje. Praviš, da se s tvojim sinom krasno razume in v isti sapi dejstvo, da je dostikrat pozabil, da sta bila zmenjena za pijačo ali ogled tekme, odpraviš kot nepomembno. Tiste tri otročje primere, ko jo je odkuril se mulit, si prekrstila v primere, kjer si ga ti do srca prizadela.
Glede na to, resno dvomim, da je njegova prva žena tako slaba, kot te je prepričal, da je.
Kar počne zdaj, je čisto jasno. Po njegovem ti nimaš nobene pravice, da si kdaj čustvena, prizadeta, morda celo neracionalna. Ne, to pravico ima samo on in ti si tolažnica in večna grešnica. Ampak partnerstvo je 50:50, je kompromis in ne podrejanje : podjarmljanje. Ljubezen ni petdeset ljubečih SMS sporočil, ljubezen niso prekrasni šopki vsakodnevno. Ljubezen je razumevajoča rama, kadar jo človek potrebuje, pa četudi je kdaj malo prismuknjen. In rama in glava, ki na njej išče tolažbe, naj bi se izmenjavali. Ljubezen je, sprejeti tudi partnerjeve napake in ga ljubiti zaradi njih - ampak vzajemno, ne le enostransko.
On ne razščiščuje, ne analizira tvojih čustev in zakaj si tako reagirala, on ne razmišlja kako je tebi, on ti samo zameri. Čisto po otročje zameri. In hoče, da si že enkrat ubiješ v glavo, kakšna on hoče, da si. Zato vse te otročje informacije o komplicirani ločitvi, ki ti jih redno in v premišljenih presledkih dozira. Treba te je kaznovati, treba ti je vbiti v glavo, da se moraš poboljšati.
Odločitev je seveda tvoja. Ali je tvoj strah pred samoto tako velik, da si pripravljena izgubiti sebe, svojo osebnost, se popolnoma podrediti in se sčasoma naučiti, kako ravnati s tem velikim otrokom? Si pripravljena tudi na to, da bodo njegove zahteve sčasoma vedno večje? Da boš morala zatreti vsa svoja čustva, se popolnoma posvetiti samo njegovim potrebam in tudi to ne bo čisto dovolj? Da bo vedno našel kaj, kar ga bo prizadelo?
Ali pa boš mogoče spoznala, da imaš, kljub temu da si brez moškega, še vedno ogromno možnosti, da si nekje koristna in potrebna in predvsem zvesta sama sebi.
Me prav zanima, kaj bi storil, če bi ga obvestila, naj ti ne piše več, samo naj ti sporoči naslov odvetnika, se boš že ti z njim zmenila za polnomočje. Pri vama ločitev ne bi smela biti komplicirana, saj nimata nobenega skupnega premoženja.
|
|
|
|