|
christiana21 -> RE: mamice 87,86,85letnik ŠTAJERKE (17.6.2009 12:49:11)
|
Hej hoj, evo spet mene.
Včeraj sem bila v Ljubljani in sem zvečer in nekaj še danes zjutraj brala za nazaj, pa sem opazila, da je glede moje (ne)hospitalizacije in odnosa sester bilo precej različnih mnenj[image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/smiley36.gif[/image], ni panike, ljudje smo pač različni.
Klara Gloria je imela precej težav, in še jih ima, v preteklosti celo nismo vedeli, ali bo preživela in normalno je, da na psihi starša to pusti precej posledic.
To, da sem 7.5. sem v skoraj 37 tednu nosečnosti rodila deklico težko 1370g in dolgo 40 cm že itak veste.
Drugi dan po porodu so punčko prestavili v Ljubljano v KC na oddellek Otroške kirurgije, s partnerjem sva jo obiskovala vsak drugi dan. Že takrat sta me prijemala žalost in jok, ker svoje hčerkice ni bilo ob meni in sem jo gledala vso popikano, na cevkah v inkubatorju in trepetala za njeno življenje, ker je imela težave s srčkom, ki pa so izzvenele po operaciji.
2.6. je bila deklica prestavljena na Pediatrijo - neonatološki oddelek, na Vrazov trg. Začela sem jo hraniti po steklenički, previjati in se malo več ukvarjati z njo, namreč na kirurgiji sem lahko hodila samo na obisk, hčerkico so pa urejale sestre. Ko sem začela deklico hranit sama sem bila hospitalizirana v bolnici, naj omenim še, da je deklica je zelo zahtevna glede hranjenja (ne poje količino, ki bi jo morala, če pa že poje, se pa prenaje in potem 2 dni sploh noče uživati hrane po steklenički) ,sem pa postala živčna, enostavno sem se ob vsem zlomila. Izrazito živčna sem bila ob hranjenju samo enkrat, ko so nekako sestre pritiskale name, da mora deklica pojesti 35 ml mleka, ampak dojenčici to žal ni šlo, ker ni bila dovolj močna, da bi ji uspelo takšno količino mleka sesati iz stekleničke, zato je zaspala, osebje je spet pritiskalo name, da naj mala vse poje, ker drugače bo dobila hrano po sondici, dokler pa je po sondi, pa ni pripravljena za domov, zdravnica je partnerju tudi povedala, da naj bi deklica sestram pojedla več, kot meni (kasneje smo ugotovili, da deklica enkrat je, drugič pa ne), osebje je kontroliralo kako deklico previjam (kontrola se mi zdi normalna), ampak, ker ima vsaka sestra svojo tehniko in so mi sestre tudi kazale vsaka svojo tehniko, me je bilo strah, da bom kaj narobe naredila in bom okarana...posledica vsega tega skupaj je bila živčnost in tresenje. Poslali so me domov, da si odpočijem. Kasneje se mi to tresenje ni več zgodilo. Deklico sem nahranila in previla normalno, brez živčnosti, raztresenosti, grobih prijemov in se veselila, da je začela spet normalno jesti. Sicer pa napredujemo zelo počasi. Dobila je še neko vnetje, pa posledica tega so bili antibiotiki, telo je odreagiralo na antibiotike z glivicami, ker mala poje premalo za svojo težo, so ji spet dodali umetno hrano,...vse to enkrat starša sesuje in meni je vse težje gledati vsak dan mojo malo pupiko kako jo pikajo, jemljejo kri,....preveč je že bilo vsega, čeprav vem, da je potrebno. Vsakič pride nekaj novega, in včasih sem že zgubila upanje, da bo punčka kmalu doma. Bolje je tako, da nisem ves čas tam, da včasih niti ne vidim koliko krvi so ji vzeli, kakšne preiskave so delali, kako ji vstavljajo kanalček za infuzijo...
Sem pa pri njej vsak drugi dan 12 ur, da jo nahranim in previjam, včasih sem tam tudi vsak dan, v bolnici sem tudi cele vikende ko ni nobene druge mamice (takrat so namreč mamice doma pri partnerjih), in s partnerjem sva stalno tam skupaj, ker je mala tako zahtevna, da morava nego obvladati oba.
Evo, to je to. Pa sem spet napisala roman.
|
|
|
|