Anonimen
|
joj lunca
ga pihnem al  iznajdljivost me je že tolkrat rešla iz dreka, da vam ne morm povedat.
enkrat smo se mogli trije javit, kdo bo za dodatno oceno si zmislil eno zgodbo iz preteklosti in jo mormo drug teden povedat. ok mala malca. se javim, teden mimo... lepo nas tovaršica spomne, da je danes dan, ko povemo zgodbe. jaz sem pogledla ostali dve, obe rdeči, men je kr slabo ratvalo, valda smo vse pozable. prva pride na vrsto ena reva, ki je že tak stala bolj zadaj, ko je bog pamet delil. reče: ne vem, pozabla... pade enka. druga je dežurna piflarka, se poskuša izvlečt, sproti zmišljuje, je bil on, pa ni bil, pa so bli trije, pa edn jedu, drug spal, tretji pil   ok še nam je blo jasn, da si zmišljuje, poleg tega pa zlo neizvirno... pade trojka, vsaj neki je povedala (itak punca v jok, juhu bruhu kaj bo mami rekla, trojko sem dobila)... pol pa jaz... cel čas ko je ženska bluzila, sem razmišljala kaj povedat in naenkrat preblisk. prejšni večer nisem mogla spat in sem poslušala radio in so pozno pozno v noč meli eno dost zanimivo zgodbo o nekem zvoncu, ki je klical k smrti. krneki, pol sem si zapomnila, pol dodala in dobila 4! 
|
Natisni
valda cel razred v smeh, tovaršica pa mi da še eno možnost: kako, zakaj pa korenček. in jaz nardim tako žalostno faco in rečem: zato da bi moja mami spet lahko vidla. takrat smo dobli predavanje, kako lepo, da skrbim za njo, da sem ena redkih, ki ne mislim nase, ampak na mamičin vid... naj povem, da moja mama še danes odlično vidi, kot je tudi takrat 
Teh bi se še jaz vstrašla, mali Gal pa jih ne je.be 5 posto
Jaz vedno najprej vidim črn scenarij
