ronja
|
sicer pa sprehodi v naravo in gledanje rack ne bo pomagalo, ce se v sebi ne more umirit. Meni vse skupaj zveni kot da ima eno zmesnjavo v svoji dusi, da enostavno ni miren in s tem ne more postat celostna oseba. Potrebuje se ustavit in poslusat, samo on sam lahko slisi svoj glas in se spopade s svojimi strahovi, potem pa verjemi bo drug clovek. Upam samo, da stori to prej preden otroci zrastejo. Ce ne jih bo izgubil za vedno.
Tanja, se strinjam. Samo deloholikom je zelo težko to sprevidet... MOraš bit nežen, ker so itak že ranjeni v svoji duši, hkrati pa odločen, ker sicer nič ne dosežeš... Pa vedno imajo neke razloge, čisto racionalno argumenitrane... tako da je včasih težko, se mi zdi. (Hvalabogu mi ni treba...) Vem pa, da samo z očitki nikamor ne prideš, ker so oni prepričani, da vse delajo za družino (kar je konec koncev res, ampak ta jih tudi rabi...)
hehe, jap, kdor hoče videti, mora gledati s srcem... in pa bistvo je očem nevidno. Fajn je mali princ, res .
korina, ma, jaz sem v Lj. že od rojstva, pa se še nisem naveličala . Zdaj celo po naključju živim en blok stran od tam, kamor sem prišla iz porodnišnice. Gotovo imaš na vasi manj družabnih možnosti v smislu kina in gledališča ipd... ampak je pa toliko več narave. Vem, da se pač na podeželju navadno ljudje obregajo ob vse, ki so drugačni, ampak najboljše se je sprijaznit s svojo drugačnostjo, pa ti ne morejo nič... Lahko so neprijetni, ko greš mimo, ne bojo ti pa pokvarili izleta...
neanja duo, pogovarjaj se z možem in probaj prit do tega, kar ga žene v neko brezglavo tekmo s samim sabo... MOgoče je to občutek iz otroštva, da moraš za vsako ljubezen garat, da si pridobiš priznanje, naklonjenost, pozornost in ljubezen... To dostikrat naredijo ambiciozni starši svojim otrokom v sicer zelo dobri veri, ampak rezultat je pa zelo slab - nesamozavesten otrok, ki se, ko odraste, ves čas dokazuje in gara in gara...
Ob 2h naj mu pošiljajo, kar hočejo, ampak ob 2h naj on ne bi gledal službenega maila. Ne rečem, da se kdaj zgodi, ampak ne more bit pa to stalna praksa. POvej mu, da ga imaš rada in ga boš imela še vedno rada, tudi če ne bi/ne bosta imela vsega, kar imata. tudi če bankrotirata. Tudi če izgubi službo. Mora to slišat, čimvečkrat, da bo vedel, da tvoja ljubezen ni pogojena z njegovim garanjem. Mora si jo sicer res prislužit - ampak na drug način .
Mogoče probaj za začetek z malim: da ga vprašaš, kdaj bi imel čas kako urico, dve, potem se takrat nežno pogovarjaš z njim in ga malo razvajaš, da si bo zaželel, da bi te urice trajale dlje... In hkrati probaj prit do vzroka, zakaj se zateka v delo, ker je to tudi odvisnost... Strokovno pomoč bo verjetno odklonil, vendar jo lahko predlagaš (v smislu, da gresta oba k družinskem terapevtu, to je bolj milo kot da ga pošlješ samega k psihiatru), če veš, kako mu to predstavit...
Vso srečo ti želim! Predvsem mu pokaži, da ga imaš rada, sploh kadar si bo kako urico odtrgaj, pokaži veliko navdušenje, da bo dojel, da ti je več do njega kot do drugih stvari... Upam, da se kaj premakne v njem!
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
, imava 21m starega fantka in "bentim", kadar je treba kako urco potegnit. Ob vikendih je služben računalnik ugasnjen (razen maile kdaj preberem). 
. 
in še vzgojili so ga tako, da je garanje vrednota. in misli, da mora družini zagotavljati dobrine itd., tudi zato dela da si lahko več privoščimo (po mojem mnenju bi zaslužil popolnoma isto, če bi kdaj delal malo manj, saj ima itak zaposlene..). 
, na topel čajček ali vročo čokolado... 
