|
ronja -> RE: zakaj ne dojite (18.11.2008 15:56:15)
|
Problem je bil v tem, da so otročka takoj po porodu (samo pokazali so mi ga) zaradi komplikacij odpeljali na intenzivno.
Samo v upanje kaki mamici, ki se ji utegne isto zgoditi: tudi mojo malo so dali na intenzivno, sicer samo za 2 dni, v bolnici pa sva bilil 8 dni, ampak ravno tako mi ni nihče predlagal, da bi jo takrat dojila, sem se morala lepo sama spomnit (pri vsem strahu, kaj bo z otrokom, to ni tako logično kot se mogoče bere) in se sama zmenit s sestrami, da so mi pustile probat vsakič pred flaško. Itak da če probaš 3x na dan po 10 minut, kolikor ti pač dovolijo (hranijo jih na 6 ur, ponoči pa ne), jasno ne rata... Sem si pa črpala svoje mleko oz. kolostrum, takoj ko sem zvedela, da imajo črpalko za mleko in ji to nosila, da so zmešali zraven navadnega am. No, ko sem jo dobila na oddelek, seveda ni takoj steklo, pediatri so na vsak način hoteli dodatek, tako da nisem mela kaj in sem ji ga pač dala... Sem jo pa vseeno vztrajno pristavljala, čeprav mala ni in ni znala zagrabit. Ampak je ratalo! To je nauk zgodbe - da lahko rata! To sploh ni obsojanje kogarkoli, ki mu to mogoče ni ratalo, ker rabiš malo sreče in veliko živcev in včasih česa od tega zmanjka. Ampak samo v uteho tistim, ki se jim bo to tudi zgodilo, da se da.
Sem si pa na tisti črpalki čisto razrila bradavice, ker sem si tak vneto črpala[image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/smiley36.gif[/image]. No, ostalo je pa tamala dokrajčila, tako da sem imela ornk regade in seveda so bradavice tudi krvavele. Tako da je dojenje še kar nekaj časa ornk bolelo - nekje 2 meseca... Ampak potem je pa ratalo luštno[image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/smiley1.gif[/image]. Da ne boste mislile, da je kaj narobe, če boli - dalj časa (ker nam so v MŠ govorili, da boli kvečjemu par dni - mogoče pri 2. otroku, ne vem, vam povem jan.)
Meni ni nihče težil, da nočem dojit, mislim, da so vsi videli, da se že sama čisto dovoj sekiram. Težili so samo, da mora mala dobit flašo...
Je pa res, da je boljše, da je otrok na AM, kot pa da je mama živčna razvalina od bolečin, sekiranja,...
Je pa veliko odvisno od karakterja - oz. kot je rekla štumfek: ona pač ni sproščena ne v javnosti, ne pred taščo, težko potem mleko teče in čisto verjamem, da je potem flaša bolj enostavna... Meni to ni problem in mi je bilo najbolj enostavno potegnit zizo ven in nahranit tamalo. še zdaj včasih pomislim, kako je bilo enostavno, karkoli je bilo narobe, s tem sem jo vedno umirila. Zdaj pa se naenkrat spomni da je lačna, pa moram vse pustit, pa brzet ko brzi mazalez, da ji hitro zrihtam neko konkretno hrano[image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/jezicek.gif[/image]. Če se ustraši, se moram precej več ukvarjat, kot pa prej, ko sem ji praktično samo pokazala joško, pa je bilo vse ok[image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/smiley36.gif[/image].
Sicer pa ne dojim več, ker se je mala odstavila (hvalabogu, ker bo kmalu na vrsti nova, ki jo bom upam tudi dojila), pa potihem upam, da so bradavice že malo bolj odporne in ne bo tako dolgo tako [image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/hudicek1.gif[/image] fejst bolelo... Če bi pa šlo, da bi se dojila na malo daljše razmake kot na pol ure, kot se je Ronja, bi bilo pa sploh super. Mam malo upanja, ker je bilo takrat zelo vroče in je bila Ronja predvsem žejna, niti ne tako lačna... Res je pa, da po naravi nisem komplikator in pač dojim kjerkoli in pred komerkoli, če je treba. se ne sekiram in tako se mi dojit na 1-2 h sploh ne zdi problem. Pa spat tudi ne rabim dosti, sploh pa ni treba, da je v kosu - nekaterim pa to predstavlja veliko večjo težavo in verjamem, da si 2x premisliš, če je vredno, če si ves izmučen in ima otrok še kake krče, tako da tudi med podoji ne spiš, pa ves čas oba čisto živčna...
Zato pa ne obsojam nedojenja, čeprav sem sicer za dojenje. Obsojam samo obsojanje v vseh možnih oblikah: zakaj še vedno dojiš, zakaj dojiš noseča, a si zmešana?, zakaj še polno dojiš, zdaj bi ji pa že morala dat hrano (pri 4ih mesecih, recimo...), ipd...
Pa še nekaj je zelo res: mamice, ki že dalj časa dojijo, jim je to seveda v veselje in praviloma VSE POZABIJO, KAKO JE BILO NA ZAČETKU! Nobena se ne spomni nobenih problemov: nene, vse je šlo super, jaz sem znala pristavit, mali je zagrabil,... Šele potem, ko ti dokončno zbijejo moralo in se nekak izkoplješ ven, zveš,da so v bistvu vse imele prve dni težave, da se skoraj noben dojenček ne zna kar sam prisesat... Ampak to lepo pozabijo, saj se je večino časa, ko so dojile, dete res lepo samo pristavilo. Ampak ne pa prve dni! Potem šele zveš, da je zavračal eno dojko, da je jokal,...
Me je pa zanimalo, zakaj se nekatere ne odločijo za dojenje, samo mi nobena ni hotela povedat razlogov, ko sem vprašala v MŠ, zakaj so se nekatere tako odločile.
|
|
|
|