ronja
|
V glavnem ona ne more slišat da se otrok joka
Moja mami je ista, pa je mela 3 otroke! (Sestro so res veliko imele babice, ker je mami še študirala, kar se po moje pozna na njunem odnosu, ampak naju dva je pa mami mela sama (z očetom, ampak ta je veliko delal).) In ko jo zdaj gledam, mi je kristalno jasno, zakaj je brat šele zdaj začel jest zelenjavo, recimo . Ko sliši, da se (majhen) otrok dere (za velikega ji je vseeno, to mi nikoli ni bilo jasno ), bi kar takoj na vrat na nos karkoli, samo da se neha dret. Ne more tega slišat, kar panika jo zagrabi! Pa ji pravim, da ni treba takoj prekinit neke dejavnosti, samo ker se je tamala zaradi nečesa razjezila, ustrašila, butnila..., ampak da naj jo lepo mirno proba potolažit in zamotit, pa ji to res ne gre, je preveč živčna, da bi takrat karkoli, se mi zdi. Mi je prav hecno, da je tako panična, mislim, saj je mela 3 otroke, pa je 2x tok stara kot jaz...
Recimo primer: zadnjič se je mala kopala, mami jo je pazila v kopalnici, jaz sem pospravljala stanovanje in ker ima ona (mami, seveda) paranojo pred trgovinami, kjer smo bili prej, ji je ful zdrgnila rokice (jaz sem ji jih seveda prej že umila, takoj ko smo prišli domov, ampak jih nisem zdrgnila z milom) - in mala se je seveda začela dret, ker pač ni navajena, da ji kdo tako ornk drgne rokice - midva mava neko logiko, da malo bakterij ne škodi, ker se mora otrokov imunski sistem tudi razivit ).
No, in mala se začne dret in mami jo hoče kar na vrat na nos takoj ven iz bane dat in nehat kopat in vse. Pa tamala se fuuuuul rada kopa sicer! Pač ji to ni bilo všeč, saj ma pravico - vprašanje, če bi bilo meni všeč, da bi mi nekdo tako roke umival (moja mami ni glih vzor nežnosti, čeprav ni nasilna ali karkoli, samo nima tega občutka). Mami torej kliče, da rabita takoj brisačo, da jo da ven. Pridem tja, tamalo v cca 15ih sekundah potolažim in zamotim in ona uživa dalje, se smeje in razgraja in je vsa srečna... Mislim, ko da je to nek problem . potem se je kopala še 2o min. ziher! Zakaj bi otroka za to prikrajšala? Da se igra v vodi, ki jo obožuje, se še malo zmatra, predno gre spat, da bo lažje zaspala in da se lepo konča kopanje ne pa da je na silo prekinjneno (to se itak zgodi vsake toliko, če se pokaka v bano ) Ji povem, da tamala pač samo tako zna povedat, da ji kaj ne paše - ampak da če to zrihtaš in ji poveš, da je vse ok, pa da jo zamotiš s kako igračko oz. se začneš igrat/špricat/smejat... z njo, potem je pa ok. In ni treba nobenih drastičnih ukrepov .
Ampak mislim, da imajo nekateri ljudje res to vsajeno v sebi, verjetno iz otroštva (njena mama je morala it pri njenih 3 mesecih delat - kot vse mame takrat - in sta jo "kao" pazili babica in teta - ki pa sta jo pustili kar zaprto v eni sobi v hiši in se nista nič menili zanjo. Verjetno se je takrat jokala ko nora in ji je od takrat ostal ta nepopisni strah pred otroškim jokom... Jo razumem, ampak je pa hecno, ker moram potem obe umirit in potolažit . Njej pa tudi ni nič jasno, ko vidi, da se tamala čisto takoj lepo umiri brez problemov. Itak, če pa ni zapostavljen otrok - ona samo pove, da ji nekaj ni prav, ni to tisti jok od zapuščenosti... Samo po moje to ljudje s takimi travmami težko ločijo... Nam je lahko, ko nikoli nismo česa takega doživeli... (Čeprav je tečno, ko pametujejo ali pa neprijetno, ko moraš vse spustit iz rok, pa letet urejat stvari...)
Probaj tako na to gledat, meni je lažje. Saj se mi zdi trapasto, ko se tako ne znajde, kadar se mala zajoka, ampak po drugi strani pa če takrat pogledaš še v njene oči, ti je jasno, da je obe panika zagrabla in da pač obe rabita en normalen, odločen in miren/skuliran pristop. Probaj tako s taščo, mogoče bo pomagalo.
Moraš bit samozavestna in pokazat, da veš, kaj tvoj otrok rabi, da ga imaš rada in da ne rabiš pomoči, pa bojo počasi dojeli (povdarek na počasi ). Meni se tudi tašča še vedno vsakič ponudi, vendar pa se veliko manj sili, kot se je. Vsekakor se pozna to, da sva se midva začela obnašat veliko bolj odraslo (beri: odločno je povedal, kaj je sprejemljivo in kaj ne, jaz pa si tudi ne bom več pustila otroka iz rok jemat, recimo).
Je pa gotovo res, da si po porodu, z vsem novim in z dvomi, ali delaš prav (če otrok joka, se pač vsaka mama vpraša, kaj dela narobe ), težko bit tako racionalen in priseben, da boš še stare starše krotil in tolažil... Ampak kasneje je lažje, otroci nimajo več krčev (jaz sem mela srečo, jih nikoli ni imela - nisem pa ziher, če jih ne bi imela, če bi skupaj živeli... ko sem bila jaz nesrečna, je jokala 2 dni non stop, razen če je bila v mojih rokah - takrat mi je potegnilo in od takrat naprej si ne pustim več, da bi bila nesrečna - pač povem, če mi kaj ne paše, pa če vesoljnemu stvarstvu ni prav, njihov problem... in težim, dokler se stvar ne zrihta. Smo vsi bolj srečni zdaj, se mi zdi )
|
Natisni
