Pacota
|
se čisto strinjam z blackcoffe....DA VAS NI SRAM ...seveda obsojate! Soditi sebe ali druge, pa je enako, le da 1x ti dosegas vrednoto in se pocutis vec, 1x pa je ne dosegas in se pocutis manj - obsojanje pa je isto in ni znak strpnosti! Naj vam povem, da sama dolgo nisem mogla zanositi in je nato ratalo z ivf, pa sem potihem tudi zelela pupo (ker sem prezivela otrostvo in mladost sama z mamo in sestro in sem se kar bala, kako se bom znasla s fantkom, pa strah, da se ne bom znala z njim zblizati, tako kot smo se me doma...). Mislim, da smo si vse v glavi potihem naredile vizijo, kako bo teklo nase zivljenje z otrokom, vse imamo zelje in prav je tako, kaj pa ce bi bile cisto ravnodusne?? Anonimna, je cisto normalen obcutek, ki te bo spustil takoj, ko bos predelala strah, ki se skriva za tem razocaranjem in obsodbo, da si zato slaba mama. Mene je mucilo kaksen teden,mogoce dva, potem pa se je zacelo noro obozevanje fantka, ki sem ga takrat nosila pod srcem. Za nobeno ceno ga ne bi zamenjala za pupo, postal mi je najbolj drago bitje na svetu, celo sebe sem obozevala, da nosim fantka... bil mi je inspiracija in izziv, bila sem presrecna, da je, kot je bilo. Ne skrbi, nisi edina. Tudi jaz sem takrat obsojala sebe, tako kot se ti, veliko sem se ukvarjala s tem in predelala!
< Sporočilo je popravil Pacota -- 12.11.2008 11:24:14 >
|