|
zmajaz -> RE: Strah poroda (8.11.2008 15:28:42)
|
Mne prvič ni bilo strah - sem se tolažila, da imajo ene sicer ful hud porod, druge pa ful lahek in da se ne splača vnaprej sekirat, ker itak ne vem, v kateri skupini bom - porod bo kak pač bo, ne glede na to, če si se prej sekiral al ne. Kvečjemu lahko strah še vse poslabša. Še ko so mi predrli plodovni ovoj in mi rekli, naj dragemu nesem oblačila, da jih bo odnesel v avto, potem greva pa v porodno, sem mu to šla povedat vsa nasmejana in srečna, da grem končno v porodno. Dva dni pred tem sem namreč imela že popadke na 5 minut, potem pa so se mi čez noč nehali in so me poslali nazaj domov - tako, da sem se bala, da bo spet kaj takega, in se mi je zdelo prav fino, da gre tokrat zares.
Ko so se v porodni čez kake pol ure začeli tisti pravi popadki, me je pa smeh kmalu minil. Amapak imela sem super babico, ki sem jo tudi ubogala, tako da je bilo hudo vsega skupaj 2 uri. Ko so mi dali otročka na trebuh, sem pa itak takoj vse pozabila.
Čeprav vem, da so tisti popadki pred porodom res boleči, me tudi zdaj v drugi nosečnosti ni strah poroda - predvsem pa zato, ker vem, da sem se naučila, kaj je pri porodu najpomembneje in mislim, da bi na to morali opozoriti vsako nosečnico. Sicer sem se potem spomnila, da so nam v materinski to sicer omenili, vendar sem zaradi množice informacij, ki jih tam dobiš, potem pozabila. Torej: najpomembnejše je, da med popadki sprostiš mišice - predvsem trebušne in mišice medeničnega dna. K temu se moraš prisiliti, ker se telo ob bolečini avtomatsko "zakrči". To sicer ni tako lahko kot se sliši, vendar pa je fora v tem, da popadek prav nič manj ne boli, če zakrčiš vse mišice, vendar pa v tem primeru ne more narediti tega, za kar je namenjen - torej odpirati materničnega vrata. Če bi se jaz to že takoj spomnila, bi porod gotovo bil končan še prej. Bilo je namreč tako, da ko je babica po eni uri svinjskih popadkov - ko sem že mislila, da ne bom več zdržala - pogledala, kako je stanje, je rekla, da ni nič spremembe od prej. In mene je skoraj kap, ker sem bila ob prihodu v porodno odprta samo 3 centimetre in sem bila po teh besedah prepričana, da bom v porodni še najmanj 7 ur, če ne več, saj so nam v materinski šoli rekli, da se odpiraš nekje centimeter na uro, odprt pa moraš biti 10 cm, in nisem si niti predstavljala, kako bom zdržala še toliko ur popadkov. Potem pa jo je moj dragi vprašal, kako dolgo še bo trajalo in je rekla, da "odvisno, od tega, koliko bom mehka". Od takrat sem se zavestno ves čas trudila, da sem ob popadku sprostila vse mišice. Bilo je težko, ampak se je splačalo. Kajti, ko me je babica čez približno eno uro spet pregledala, ni mogla verjeti svojim očem - bila sem namreč povsem odprta in rekla mi je, da lahko začnem pritiskati. Od tu naprej je šlo pa hitro in niti pol tako hudo ni bilo več kot tisti popadki prej, ki sem jih morala predihavati.
|
|
|
|