|
Alba chiara -> RE: Moji starši zavračajo vnučka (30.10.2008 11:33:50)
|
Hvala vam vsem, za prisrčne besede podpore in za to, ker skušate razumeti z mano nerazumljivo, čeprav ste mi popolne tujke.
Tudi če bi zapisala vso družinsko zgodbo in zgodovino, ne bi moje žalosti in tudi ne njunega življenjskega principa popolnoma nič spremenilo.
V osnovi sta zelo dobra človeka, vedno sta me imela zelo rada in mi nudila maksimalno, kot sta mogla. Karakterno sta pa izjemno težavna kombinacija in je bila njuna skupna in naša družinska pot mnogokrat v duševnih breznih in osebnostnih stiskah.
Skozi leta sem se naučila distancirati se od vsega tega, paziti na svoj jaz in najti pozitivno luč v vsem, kar me obdaja.
Moje sedanje življenje je popolnoma mirno, preprosto, očiščeno vseh predsodkov in podobnih navlak, ne vlečem s sabo starih zamer in odpustila in pozabila sem večino temnih dni. Edino tako lahko sem, kakršna sem.
Ne živimo tako blizu, da bi se kar vsedli v avto in bili že tam. Navadno prespimno, ker je prenaporno v enem dnevu prevoziti pot tja in nazaj, še posebej z malim otrokom. In komentar, da od takega vikenda onadva nimata nič, me je zelo zabolel. K nam nimata navade (ali volje) priti.
In zdaj so pred vrati prazniki...pa potem še eni...jaz pa tehtam in tuhtam v sebi, ali naj pokličem, ali naj pišem, ali naj res kar gremo tja, rezerviramo hotel, predvidevam odgovore, si zamišljam dialoge, si skušam predstavljat, kaj se pogovarjata, kako jima je, kaj razmišljata, nas kaj omenjata, sploh povesta komu, da imata vnučka...
Veste, pride kak dan, dva, ko je vsa ta bol v meni še bolj izrazita in močna in hoče počit, se razlit in zjokat...in potem spet potihne nazaj v srce in tam mirno čaka, kaj bom naredila z njo. Saj ne vem, je sploh v moji moči, prepričat nekoga, naj ljubi nekoga drugega, samo zato, ker ta drugi obstaja!?
Moja tašča nam vedno iz srca in na vsa usta reče:"Pridite, kadarkoli, ni važno, vi samo pridite!" Za te besede sem ji neznansko hvaležna, hkrati pa me pečejo v grlu, v sapniku, v duši, v celem telesu, ker bi jih tako rada slišala iz tistega srca, ki je meni dal življenje.
Še enkrat hvala, ker lahko moja bol tu poči in se razliva v teh vrsticah.
|
|
|
|