|
timika -> RE: se kdaj vprašate??? (29.10.2008 10:19:10)
|
Ja, pravzaprav se,
ker pri nas imamo tako, da so meje zelo jasne in upoštevanje določenih pravil (skoraj) brezpogojno - glede vsega, le glede spanja in cartanja ne. Še to, star je pa dve leti.
Hranjenje na sedežni torej ne, razen kakšen piškotek s krožnikom spodaj, kjer glodamo vsi in je jasno, da se drobtinice za sabo tudi posesajo. No, pa saj je akumulatorki sesalec njegova skoraj najljubša igrača, tako da tu ni problem.
Pospravljanje za sabo tudi ja, vsekakor, le da včasih mami pomaga in zadeva hitreje steče - sicer se z vsako igračo začne še enkrat ukvarjati in se to lahko zavleče v neskončnost.
Pravila in omejitve res lepo upošteva, ve, da je ne ne, nikoli nismo pred njim umikali lončnic, prtov, pa imamo vse precej nizko (dnevna) nastavljeno. Električna varovala so tam zaradi njih samih, vtičnice pusti pri miru, pečica ve, da je vroča in se je ogne na 1 m, ve, kateri del pipe v bani je vroč in še naju opozarja. Res je tak previden fantek in dejansko nismo imeli nobenih poškodb, še padcev ne, ko je enkrat končno shodil.
No in potem je tu spanje in cartanje, kjer ni pravil, razen morda ko se reče, da se ugasne luč, je temu tako. To najino ravnanje je prišlo nekako čisto nagonsko in zagotovo ni "by the book".
Nikoli ga nisem pustila jokali ali stokati v svoji posteljici. Prvih 5 mesecev so ga mučili strašni krči in se mi je zdelo, da če drugega ne, morda lahko moja bližina pomaga. Je pa res, da se ni nikoli rad stiskal v naročju, dala sem ga na trebuščka na roko ali guncala z roko pod ritko, ali sva nežno telovadila,...pri meni v naročju je bil edino zaradi dojenja.
Tudi ko so bili krči malo mimo, pa se je sredi noči začel oglašati, sem se mu oglasila in ga pocrkljala, vzela v posteljo, če je bilo treba. Posledično najin dečko ni pravzaprav - razen nekaterih izpadov trme zadnje čase - nikoli jokal. Nikoli ni bilo potrebno očitno joka uporabiti za iskanje pozornosti in verjetno je to razlog. Imam dvomesečno nečakinjo in šele sedaj vidim, kako izgleda doojenčkov jok, pri nas se je vedno ustavilo pri stokanju - tega pa je zaradi krčev res bilo veliko.
Skratka, pri nas je crkljanje, sploh pa skupno uspavanje zakon. Mislim, da je rija napisala, da si tega ne pusti vzeti. No, midva tudi ne. To je absolutno najslajši in najprijetnejši del dneva, mali malo potelovadi z očkom, potem preberemo pravljico, sam ugasne luč, če midva še kaj čvekava, reče: "mami, ati, tiho:)" in zaspi.
Odhod v posteljo je za nas prijetno doživetje in za sina ni bil nikoli problem v smislu:"-ne še, ne tja, še igrat"....to se mi zdi bistevno. Vzame svoja dva tomažka in je na postelji prej kot jaz. Potem spi včasih v svoji, včasih v najini postelji, ponoči popije recimo dvakrat malo vode, kar nam vzame ravno eno minuto in spi dalje. Iz tega ne delam nobenih težav, saj imam tudi sama raven postelje kozarec, če sem žejna.
Precej burno sanja, pogosto govori in je zelo prikladno, da ga imam ob sebi, ga samo pobožam in spimo dalje.
Torej, pri nas smo si uredili tako, da nam je najbolj udobno in prijetno. Radi smo skupaj, se crkljamo in se mi zdi, da je dotik lahko včasih prav zdravilen. Najin fant je zelo prijeten, prijazen otrok, ki zelo hitro in sproščeno navezuje stike, je komunikativen, vstop v vrtec bp. Tam zaspi brez težav brez naju (dude nimamo že kake pol leta), torej naše crkljanje le ne more imeti tako slabega vpliva.
Ratal je cel roman, ampak suma sumarum - zdi se mi, da je noč tisti najbolj občutljiv dela, ko dela tudi naše nezavedno, še odrasli imamo boljše in slabše noči, take in drugačne sanje, čudne občutke in otroku takrat, ko najbolj potrebuje bližino, morda tolažbo ali pa samo znan glas, ne bom odtegovala pozornosti in ljubezni.
Puščanje otroka jokat mi ne gre skozi ne razumsko, ne čustveno. Še sama se spomnim, da je po kaki hudi nočni mori najslajše zlesti v posteljo staršev, kjer zaspiš mirno kot dojenček. Si ne znam predstavljat, kako zapuščeno se mora počutit otrok, ki ve, da tega ne sme oz. mora z jokom prosit, da mu v tem ugodijo.
Sicer je pa vzgoja neverending story in vsak najbolj pozna svojega otroka. Pri nas zadeve na tak način zelo dobro funkcionirajo.
|
|
|
|