 |
RE: Julijske čveke 2008, III. del
27.10.2008 21:25:18
|
|
|
|
neboglasnica
|
IZVIRNO SPOROČILO: lunica24
neboglasnica, potem verjetno ni nič narobe, če zaspi pri majhni lučki? mislim, da ne bi zamenjal noč za dan. še to se nam manjka 
sam ne, dans bo spal do 7, ker je dobil zgoščeno mleko!
Kako že pravijo? Iz tvojih ust v božja ušesa?
Ne, nič ni narobe. Sem sicer brala enkrat, da pri prižgani luči ne smejo spati, nekaj zaradi oči, da ni dobro.
Bom semle prilepila en e-mail, nad katerim se je vredno malce zamisliti. Velja sicer bolj za šolnike, ampak tudi drugi starši dobrodošli...
> Naj to malo zaokroži, pa upam, da pride tudi kakšne bistre glave na
> ministrstvu.
>
>
> Otrokove pravice?! P.S. Avtorica piše na blogu z naslovom »polna glava«.
>
> Včeraj mi je znanka na pevskih povedala tole (resnično) štorijo:
> Oče je bil klican v šolo, kjer so mu povedali, da je njegov 14-letnik
> popustil na celi črti in ga bo treba malo priviti, če želijo, da
> izdela. Ker se september še niti ni iztekel, je oče domov prišel
> precej slabe volje, sina soočil z vsem, kar je izvedel in zelo na
> hitro postavil nova pravila. Med drugim tudi zaplembo računalnika.
> Sine se je seveda uprl in ker je imel oče že vsega zadosti, ga je malo
> močneje prijel in zelo glasno ponovil, kako bo po novem. Sin je kmalu
> zatem poklical 113, prijavil očetovo nasilništvo in policaji so bili
> tam "za oka tren". 300€, če nasilnež plača takoj, sicer 600€.
>
> Če bi bil to moj sin, bi naslednji dan klicala ministrstvo za družino,
> se pozanimala o minimumu, ki ga je treba otrokom nuditi in potem iz
> hiše odstranila (prodala, uničila, podarila, kajvemkaj) vse, kar ta
> minimum presega. Potem pa naj uveljavlja svoje pravice, smrkelj
> mali!!!
>
> Danes je petek. Hvalabogu. Danes sem se sredi delavnika sesedla v
> pisarni ravnateljice in prosila za injekcijo močnih pomirjeval.
> Dovolila mi je, da se zjokam in šla medtem v razred namesto mene…
>
> Poleg avtista in kupčka učno precej revnih otrok imam v razredu
> razvajenčka, ki ne priznava nobene avtoritete. In za svoje afnarije
> izbira trenutke, ki jih zase rabi otrok z avtizmom, ki se ne more
> odločati. Staršem sem ponudila že kar nekaj idej, kaj bi lahko
> naredili, da malega spravijo v red, pa ne zaleže. Zdaj bom zahtevala,
> da ga hodijo iskat po pouku, pa naj to uredijo kakor vejo in znajo.
> Ali pa naj ga prevzame sam gospod minister, ki najbrž po poklicni poti
> še ni stal v razredu. Meni je dovolj. Ne morem več. Po petih letih v
> osnovni šoli. Ali bolje - po štirih tednih novega šolskega leta. Vse,
> kar mi uspe zgraditi, mi podrejo pametne glave z novimi pravilniki o
> takšnih in drugačnih pravicah. O dolžnostih povedo bore malo.
>
> Na roditeljskem sestanku sem od staršev poslušala, kako naj vzgajam
> njihove mladičke. Naj nikar ne govorim o kazni, bodo vsi zamorjeni,
> naj jim ne dajem dodatnih nalog, se jim bo šola priskutila, naj sploh
> ne omenjam kazni, ki smo jih bili dvajset let nazaj deležni mi, je
> skrajno neprimerno, zastarelo, to ve že vsak. Kazen naj bo poravnava,
> tako kot temu rečejo učenjaki sodniki, kazensko sedenje je pa tako iz
> mode. In zakaj morajo pravzaprav po hodnikih hoditi v tišini. In, še
> bolj noro, zakaj morajo v jedilnici jesti v tišini?! Saj nismo
> švicarski internat, za božjo voljo. In kaj je narobe, če se na igrišču
> obmetavajo z okrasnim lubjem?? Otroci so razigrani, pustimo jim vendar
> veselje, obnašajmo se svetovljansko, ne uničimo jim teh nekaj let
> brezskrbnosti z zahtevami, ki jih uboge ranljive dušice ne morejo
> izpolnjevati.
>
> Lahko bi pisala in pisala, pa ne bi napisala vsega, kar starši vedo
> povedati na takih sestankih.
>
> Vsakič me srbi, da bi jim povedala, kako je bilo, ko sem delala v
> mladinskem domu. Ali pa takrat, ko sem se dnevno srečevala s starši
> mladih odvisnikov, ki so si predolgo zatiskali oči. Da bi opisala
> smrtno grozo matere, ki ni verjela, da njena hči kadi travo, kaj šele
> kaj drugega, dokler je ni našla na stranišču komaj zavestne s
> steklenimi očmi, ki so prosile samo eno: NARIŠI MI ŽE KONČNO TISTO
> MEJO, DA BOM VEDELA, DO KJE GREM LAHKO!!!!
>
> Ideja o UNICEF-ovih varnih točkah se mi je zdela super. Zdaj jo
> živimo. Zdaj razvajenci nad svoje starše pošiljajo policijo, ker so si
> stari dovolili reči eno vzgojno ali dve. In užaljene punčare, ki ne
> morejo preboleti, da jim ob ločitvi staršev ne pripada prav čisto vse,
> kar so si zamislile, prijavljajo mamine nove prijatelje kot spolne
> iztirjence. Nihče ne preveri, prijava pade, raziskava, obravnave…
> Prišli smo v čas, ko bodo nedolžni odrasli morali svojo nekrivdo
> dokazovati z vsemi sredstvi, medtem ko bodo razvajenčki za vogalom
> lizali lizike in se smehljali…
>
> Ob misli, da imam pred sabo še kakšnih 25 let delovne dobe, me stisne
> v prsih. Pa sem imela rada svoj poklic in ga v resnici še vedno imam.
> Ampak v sedanjih razmerah ne bomo preživeli. In danes bom bolj malo
> spala…
|
|
|
|
Natisni
Slikice so lepe, najlepša mu je tista z avtomobilčkom 
