ČebelicaMaja -> pogorela pri vzgoji 2 (6.10.2008 1:08:38)
|
Naslov sem "pobrala" od zgornjega posta, ker je vsebina na las podobna... veliko sem že prebrala na to temo in vem, da gre za postavljanje meja pa vendar... Doma imamo 2,5 letnico in mesec dni staro novorojenko... in meni se bo nekega dne zrolalo[image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/zmeden.gif[/image] ta velika meče igrače - kocke, avtomobilčke kar ji pride pod roke (in prav malo mar ji je, če ji jih vzamemo), nikoli noče umit rok, odhod na spanje je preizkus potrpljenja, zunaj je pa sploh križ- leta po svoje, se ji skriješ-ne pomaga, jo kregaš-ne pomaga, greš domov ne pomaga- posledično NIKAMOR ne moremo it same, in če smo same, smo pač obsojene na obstanek doma. Druga nadležna zadeva je, da tepe nas ( za otroke ne vem, pred mano ni še nikogar, v vrtcu pa tud še niso omenili)- ampak mene gleda v oči in me udari, lahko tud petkrat, pa še bi, če jo ne bi pustila v sobi...pride ven-je kot angeljček, čez eno uro, pa me tako klofne, da vidim vse zvezde- vem, da jo nazaj ne smem udarit, ker je s tem ne bom naučila nič koristnega, s pogovorom nič ne dosežem, s kaznijo tudi ne...mislim, sploh ne vem, kako naj normalno zaživimo, ker je non stop dretje, ali se deremo tega ne smeš, ne to, pejt sem, ne tja...potem jok z njene strani, potem dojenček, za katerega me je itak strah, da ne bo revež nevrotičen, ker posluša samo vpitje in dretje in kreganje... VEM, da ta velika IŠČE POZORNOST, vendar ima mož tak poklic, da je trenutno lahko več doma z nami in res ni prikrajšana za pozornost, v vrtcu je samo do kosila, pa še to je več doma kot tam (bolezen), veliko časa si vzamem zanjo, tudi posebej preživetega, hodiva na telovadbo, skupaj v trgovino, v ZOO...skratka vem, da potrebuje čas, da se prilagodi nastali situaciji, pa vendar... aja, zelo hudo mi je tudi, ker se sama prav nič ne zamoti-zaigra in ko smo same in ko urejam dojenčico, ji moram prižgat TV, sicer mi samo nagaja, jemlje stvari iz omar, odpira vodo da je vsa mokra...ma ni da ni, in tako večkrat čez dan, in počasi imam občutek, da delam otroka, ki bo totalno ustvarjalno ohol in orientiran samo na TV... ampak dejansko, če smo same nimam časa, da bi ji stalno stala za vratom in jo opominjala- in potem imam občutek, da jo ves čas nekaj kregam, da gre konstantno za boj kdo bo koga... zvečer se prav žalostna uležem v posteljo in razmišljam, kako bi stvari lahko naredila bolje... z možem se veliko pogovarjava, kako in na kakšen način, skupaj prebirava knjige in nasvete, sedaj pa res ne veva več kako naprej... Kakšen nasvet? In zanima me, kako recimo tiste z majhnim drugim otrokom zamotite večjega ko dojite ali ga previjate?
|
|
|
|