giotti
|
Crvicek , ki lepo, da si se oglsila Te damo med Daj no, please Maš vse prav, kar si napisala. Leta res tečejo... Včeraj je bila pri meni prvič, od kar delava na projektu bejbek, to pa je od oktobra 2007, res kriza. Ne moreš verjet, kako hitro je preteklo leto, rezultata nikjer, stara pa sva oba v povprečju (on plus jaz deljeno z dva) 38 let Zvečer, ko sem se ob svečki vsedla pred moj oltarček v sobici, sem se prvič po fuuuul dolgem času sama sebi kar nekaj zasmilila. Potem pa sem se ful zasekirala, kako nepremišljeno sva odlašala s tem projektom skoraj deset let. Kao, še ni pravi čas Vsa ta leta sem bila tako zelo naivna, da sem mislila, da to rata kar v prvo (moja mama dva otroka, obakrat ratalo v prvo, moj brat dva otroka, enkrat ratalo v prvo, od mame partner trije otroci, trikrat v prvo, dve najboljši frendici, vsaka po eno dete, obakrat v prvo, to so bile moje "izkušnje" in nekakšno naivno razmišljanje, da bejbik pač rata, ko seksaš sredi M cikla in če ne rata, je par neploden, in blazno sva vedno pazila, da je bilo najino delanje ljubezni res varno). Če bi samo za sekundo v preteklih letih počekirala kakšen forum na to temo, sem stoprocentna, da bi se še isto sekundo lotila projekta bejbek. Če bi samo nekdo namignil, da pa tudi pri popolnoma zdravih parih, lahko traja do enega leta, bi se takoj lotila projekta. Ko bi šla vsaj do ginekologinje vsa ta leta, pa sem še to obiskala praktično drugič ob splavu. Prvič je bil samo bris že leta nazaj, potem se nisem več pojavila pri tovrstnih zdravnikih. Seveda bomo enkrat mamice, no, I hope so, nikoli v resnici ne veš, samo nikoli si nisem mislila, da bom mamica, ko se mi bodo delali že sivi lasje ter gube po celem obrazu Nimamo kaj, časa se ne da zavrteti nazaj, mladosti več ne bo in vsak mesec dejansko imamo statistično manj možnosti za zanositev. Zame je to spoznanje mala katastrofa, ker imam hude pomisleke glede umetne oploditve, vendar po drugi strani pa se učim živeti v danem trenutku, kjer imam vse, kjer mi nič ne manjka, kjer moja sreča, se trudim, ni odvisna od nikogar, niti od ideje o tem, da bom pa nekoč mamica. Bom, če bo Bog dal al kako že rečejo, in seveda ne bom, če mi pač to ne bo namenjeno. No, samo toliko kot dodatek k tvojemu razmišljanju. Če pa bom imela kdaj opravka z mladimi dekleti, jim bom povedala vsa ta statistična dejstva, ki jih meni žal ni povedal nihče. Vedno sva govorila, kako si želiva in bova imela pet otrok... če bo zdaj ratal vsaj eden, bo to res darilo od narave. Ne upam si niti pomisliti, da bi bila tako "zahtevna", da bi si želela dva otroka. Cmokec vsem
|