Anonimen
|
Iskren pogovor sva že dala skozi, po tem sem tudi pisala tukaj. Oba se strinjava da sva nekaj mesecev nazaj bila v zvezi, ki naju je osrečevala, zdaj pa zaradi različnih dogodkov, ki so naju počasi distancirani, nisva več sproščena, niti tako srečna. Zdi se mi, da imava sicer v redu odnos - vedno si dava lubčka za adijo pred službo, skupaj imava zajtrke, naloge doma so lepo razdeljene in niso samo moja skrb, veliko se druživa s prijatelji, potujeva...In običajno je bil rezultat pozitiven, trenutno pa se zdi, da je bil pritisk oz tista želja po prevelika (oba sva bila pripravljena, vendar se je kasneje on pod vplivom paničnih napadov premislil, kar je mene zelo prizadelo). Stvar sva za nekaj časa odložila, nisva rosno mlada, nisva pa tako stara, da ne bi mogla počakati še malo, čeprav tudi on pravi, da dolgo zavlačevati nima smisla, saj mora zveza iti naprej. Skrbi me, da ni šlo vse skupaj predaleč in da ne bova več našla tiste poti nazaj, poti k sproščenosti, sreči, brezskrbnosti... Veliko slabega sva že doživela - v smislu odnosa sem mislila, ker je preživel kar nekaj "neviht" in tudi razhod, vendar sva vedno našla pot nazaj. Vendar vsakič, ko pridejo taki slabi trenutki, pride tudi strah, da bo spet kaj narobe..
|