ronja
|
Pri nas je tako. Moj mož bo šel igrat hokej, ker mu bom jaz rekla, naj gre. Zakaj bi dva čepela ob bolanem otroku, če eden zadostuje, saj mu več kot vročino zmeriti, dati kakšen Calpol, ni potrebno. Kar se tiče zdravstvene nege. Pocarta ga pa lahko naenkrat tako ali tako samo en. Ali ati ali mami. Torej ne vidim razloga, da bi oba ostala doma, samo zato, ker je otrok bolan.Če pa bi bila situacija obratna, torej, da bi jaz imela kakšno zadevo, bi bila njegova reakcija popolnoma enaka, kot moja. Marogica, se podpišem, tako je tudi pri nama. Vendar pa mislim, da je mišni dala primer, ko ti ne bi smela/mogla dvignit otroka, ta pa bi bil še bolan. To situacijo žal malo spremeni (vem iz izkušenj ). Tudi midva imava zmenjeno, vsak 2x na teden šport (kadar je vse ok, pa tudi če je otrok malo bolan in ga ima drugi partner - če bi bila fejst bolana, pa ne vem, verjetno ne bi nihče hotel it., pa to itak ne traja..), vendar pa je zdaj vse skup malo bolj zoprno: ga recimo napodim na košarko, pa je recimo mala malo zahtevna in se bolj ukvarjam z njo in to cel dan, ker ima dop. službo, pop. pa basket in me potem boli buši za pop*, pa nisem ziher, če sem prav naredila - glede na to, da smem v principu samo ležat, česar si z enoletnim otrokom pač ne moreš privoščit, če si sam doma... On pa tudi noče reskirat splava za en basket... In tako potem dostikrat ne gre... Sicer se pa stinjam, sploh s tistim delom o žrtvovoanju in dejstvom: srečni starši= srečen otrok.
|