Freycha
|
bakfark če iščeš nekoga, da bi ti popolnoma zadovoljiv tvoja pričakovanja, ker očitno k temu čimbolj težiš, potem nikoli ne boš "našel" kar iščeš. Čisto zgrešeno je sploh pričakovati, da obstaja nekje nekdo, ki bo izpolnil tvoja pričakovanja. Zakaj? Ljudje smo bitja z lastnim jazom in možgani. Še najbolj glupe blondinke ne primorejo toliko neodločnosti in nedefiniranosti lastnega jaza, da bi lahko tebi zadovoljevale tvoja pričakovanja. V tem primeru bi moral osebek početi ravno tisto, kar bi ti od njega pričakoval in v končni fazi želel. Pa bi si res želel tako osebo? Groza! Me kar zmrazi, ko na kaj takega pomislim. Jaz to vidim nekako tako. Spoznaš osebo, ki ti je navadno najprej vizuelno všeč. Sicer v dobi interneta, kjer se ogromno partnerjev spozna ravno preko tega medija, ne gre na vizuelnost kot tako, ampak na neko predstavo, ki ti jo sogovornik predstavi. Ampak da ne bomo zajemali vseh možnih scenarijev, se bi osredotočila na vizuelnost. Potem pride do tiste neke prve kemične reakcije, ki obema zmeša možgane in se v tistem trenutku odločita, da bosta par. Zdej sta prišla v fazo, ko se spoznavata. To spoznavanje pri ljudeh traja različno dolgo, nekateri se prav zares nikoli ne spoznajo. V enem momentu (navadno, ko začneš razmišljati o skupnem življenju, poroki ali mogoče naraščaju) pa bi bilo fino, da se vprašaš določene stvari. Človeka poznaš, poznaš njegove pozitivne in negativne lastnosti. Veš, kje te lahko zadovolji in kje ne. Z odgovarjanjem samemu sebi na vprašanja pa lahko prideš do zaključka, če je to to, ali ne. Vprašaš pa se, če ima ta oseba toliko pozitivnih lastnosti, da bi z njo lahko živel naprej in da nima toliko negativnih lastnosti, ki bi te preveč ovirale za dobro skupno življenje. Ali te zadovoljuje na vseh tistih področjih, ki so ti pomembna in ali te ne moti, da te na določenih področjih ne more 100% ali pa delno zadovoljevati. Fino je, če si na taka in podobna vprašanja odgovoriš kar se da po resnici, saj je od tega odvisno tudi vajino nadaljno življenje. Torej, če ti oseba ostane v "igri" za "pravega" partnerja, potem si na konju. Moraš pa biti tudi toliko fer do sebe, da se moraš zavedati pod katerimi pogoji si sprejel to osebo. Kar pomeni, da nekako ni fer od osebe čez nekaj časa pričakovati nekaj, kar si že od začetka vedel, da ne bo mogoče dobiti. Še bolj nefer je pa zaradi tega kriviti partnerja in misliti, da prava oseba ne obstaja. Ni kriv partner, ker ne more zadovoljevati tvojih pričakovanj, problem je v tebi, ker so se pričakovanja spremenila......
|