Anonimen
|
IZVIRNO SPOROČILO: Mič II
In da sooblikujeta drug drugega, da drug drugega poučita, ukažeta ne slabosti ko jih ne vidimo in da jih kot take sprejmemo, brez obsojanja
Kaj si mislil povedati v odebeljenem tekstu, ne razumem dobro.
Toliko kot je "potrebno", da sprejmemo t.i. napake in slabosti partnerja, toliko je potrebne tudi pripravljenosti, da delamo na lastnih in partnerjevih napakah. Nepotrebno se mi zdi posplosevanje, tak pac je, takega sprejemam, ne bo se spremenil in tudi jaz se ne bom.
Ce sem sama, delam na sebi, se ucim, delam nove napake in nove poskuse. Vcasih bolj, drugic manj uspesno, vcasih brcnem v temo, mi gre pocasi, mi gre hitro...skratka, spreminjam se. Ne vidim potrebe po zanikanju teh sprememb, moje zelje po rasti (ali padcu  ), ko sem s partnerjem. To se mi zdi blokada, to splosno prepricanje, da me partner mora sprejeti, z vsemi napakami vred. Ja, fajn je, da me sprejme, se bolj fajn pa je, da mi pomaga narediti korak...ali pa mi samo nastavi ogledalo.
Zdi se mi da popolnoma razumeš.
In partner te sprejema kot kompletno osebnost, z napakami vred. Te so del tebe, težko da bi jih lahko ločil in sprejemal samo tvoj pozivitni del. Mislim, da bi to že bila pogojna ljubezen.
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
