Prijatelji, kje ste? (Polna verzija)

Forum >> [Partnerstvo] >> Družina in partnerski odnosi



Sporočilo


Nuna -> Prijatelji, kje ste? (30.6.2008 5:56:33)

Imam teden dni dopusta v službi, mož je na službeni poti, sin pa je odšel v letno kolonijo. Vzela sem si čas zase. Za razvajanje, razmišljanje in za polnjenje svoje duše. Ne, nisem ne sama, ne osamljena, pa vendar sem prišla do točke, kjer ugotavljam, da ljudi, katerih bi si želela, ni ob meni.
Takorekoč deset let je, kar sem v SLO. Moja starša, Slovenca, živita v ZDA in vidimo se dvakrat letno. Vsako leto, julija, odidemo mi k njima za vsaj štirinajst dni, nakar se skupaj vrnemo v SLO in onadva ostaneta tukaj enako obdobje. Izmenično, vsako leto, se obiščemo tudi za decembrske praznike. Nisem njuna mala punčka in že dolgo znam živeti brez njiju, pa vendar ju pogrešam. Internetni kontakti mi pravega stika ne znajo in ne morejo nadomestiti, četudi bi bili tako pogosti, kakor si želim. Pa niti niso.
S prijateljicami in prijatelji, s katerimi sem odraščala takorekoč dvajset let, sem skorajda izgubila stike. Seveda, med nami so tisoči in tisoči kilometrov, a kljub temu sem mislila, da nas bo ravno doba elektronike na nek način obdržala skupaj. Pa nas dni. Jaz sem se vrnila v SLO, oni so ostali v ZDA, doma. Po študiju so se nekatere prijateljice preselile, nekatere poročile, nekatere takorekoč izgubile. Od neizgubljenih nekajkrat letno še prejmem kakšen e-mail, predvsem z neosebno čestitko za rojstni dan, po telefonu pa se nismo slišali še nikoli. Seveda sem poklicala (tiste, katere še imajo staro domačo telefonsko številko), pa vendar jih nikoli ni bilo. Nikomur se ni zdelo "potrebno", da mi sporoči mobilno številko, čeprav vedo, da mi finančno ni nikakršen problem telefonirati v ZDA. Bom jaz, če oni ne morejo. Ampak ne.
Ko pridem k staršema, redkokoga srečam. Ustavim se pri tistih, ki se še niso preselili, a jih ni doma. Tudi njihovi starši so mi že dali njihove mobilne številke, a so ali zvonile v prazno (tudi jaz se ne javljam na neznane številke) ali pa so bili vsi "navdušeni", da me slišijo, časa za poletni sladoled pa niso imeli nikoli. Nekateri delajo po štirinajst ur dnevno (tempo v ZDA je veliko hujši, kakor v SLO), ali imajo otroke (kakor, da se z njimi ne da iti ven), ali imajo partnerja, ki jih je tako ali drugače privezal nase... Skratka, tisoč in en izgovor, da oseba enkrat letno nima pol ure časa. Njih v SLO seveda ni, kar pa razumem.
Tudi v SLO imam kar nekaj prijateljev/prijateljic. Vsaj mislila sem, da jih imam, pa ugotavljam, da ni tako. Poznavajoč razmere in razdalje v ZDA mi ni nikakršen problem usesti se v avto in odpeljati na katerikoli konec SLO. Več kakor dve uri v eno smer je nemogoče. A vendar se izgovori iz ZDA ponavljajo tudi v SLO. S tem dodatkom, da prijatelji/ce iz SLO nimajo mojega rojstnega dne niti v opomniku svojega mobilnega telefona. Nihče, razen ene izjeme, se ne spomni na moj rojstni dan. Ali rojstni dan mojega sina. Ali mojega moža. Pa smo bili marsikje skupaj in marsikaj skupaj počeli. Očitno sem za njih samo bežna znanka oz. nekdo, na kogar se pač spomniš, ko ga vidiš. Srečamo se v mestu, na kakšnem službenem dogodku ali kaj podobnega, se pozdravimo, morda celo popijemo kakšno pijačo - in to je to. Nihče me ne povabi na rojstni dan, poroko, izlet. Ob nedavnem dogodku, ko je takšni "prijateljici" umrla mama (kar sem izvedela po dveh mesecih), sem pomislila, da bi bila zadovoljna že, če bi me kdo povabil na pogreb...
Kljub temu nisem ne sama, ne osamljena, kakor sem rekla. Imam moža, s katerim se čudovito razumeva. Imava sina, ki je načrtovan, zaželjen in ljubljen in ki nama vse to vrača. Imam službo, ki sem si jo želela, ki me izpolnjuje in v katero se takorekoč vsak dan posebej z veseljem vračam. Smo dobro materialno preskrbljeni in, z malce pretiravanja, si lahko privoščimo vse, kar ta svet ponuja navadnim smrtnikom (z brunejskim sultanom se pa ne bi primerjala, no). Imam svoje hobije, za katere imam čas in ki mi kažejo pozitivne rezultate. Imam sodelavke in sosede, s katerimi lahko kadarkoli popijem kavo ali odidem po nakupih. Načeloma imam vse.
Samo prave prijateljice ne. Saj veste - tiste, s katero bi si delile vse. Največje skrivnosti tega ženskega sveta. Da bi se poklicali po telefonu, ne glede na uro. Da bi pritekli ena za drugo na katerikoli konec sveta. Tiste filmske prijateljice. Tega nimam.
Pa nisem perfekcionistka. Nisem ženska, ki bi si želela vse, kar imajo drugi, čeprav bi si to lahko privoščila. To je enostavno tisto, kar manjka meni, ne glede na ostale okoliščine. Mož pravi, naj manj delam (to bi si lahko privoščila oz. bi bila načeloma lahko tudi doma) in več hodim v družbo, ampak - v katero družbo? Prostovoljno sem zavrnila družbo ljudi, ki so me želeli samo materialno izkoristiti. Nekajkrat sem se opekla in ugotovila, da sem pa vseeno raje na tem, na čemer sem, kakor, da bi se kaj takega ponovilo. Kakor, da na tem svetu ni več osebe, ki bi imela drugo osebo lahko rada kot prijatelja, ne glede na debelino njegove denarnice. Na trenutke si zaželim, da bi bila lahko revna, ampak potem pa vidim, da bi bila na istem, takorekoč.

Kje so dobri, stari časi? [image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/smiley13.gif[/image]




Rožica I -> RE: Prijatelji, kje ste? (30.6.2008 7:30:32)

NUNA, nič takega se ni zgodilo, samo....odrasla si (oz postala 30-letnica ali več) [image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/smiley1.gif[/image]. V svetu odraslih pa dostikrat ni časa za vrednote, ki smo jih negovali kot mladostniki. Vsakdanji tempo, ob skrbi za družino, ti pobere vso energijo.
Za prijatelje, ki to več niso, ne skrbi. Ne rabiš jih, čeprav te spomin nanje še sentimentalno zaboli. Ampak oni več niso tisto, kar so bili in kar ti še vedno vidiš v njih. Našla boš nova prijateljstva. Morda pa je sedaj obdobje, ko moraš biti sama s sabo in svojo družino.
Vsaka izkušnja, ki jo doživimo, smo jo na nek način, očitno, potrebovali.
Sama, kot praviš, se ne počutiš osamljeno, zato uživaj ta čas in se posveti sebi..
Nič ni, meni, ljubšega, kot vsake toliko potonit do svojih koreninic [image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/smiley33.gif[/image]...




copka -> RE: Prijatelji, kje ste? (30.6.2008 9:34:20)

Draga Nuna,

jaz vedno bolj ugotavljam, da ljudi v svojem zivljenju srecujemo z razlogom. Od nekaterih se kaj naucimo, ob drugih spoznamo nove vrednote, spet s tretjimi dozivimo posebne trenutke... In vse ima en zacetek in en konec.

Poklici kaksno osebo, s katero bi rada poglobila prijateljstvo, morda pa ni taka oseba, ki bi sama kar poklicala (taka sem jaz, s kaksno osebo bi rada poglobila prijateljstvo, potem pa ne klicem, ker imam vedno obcutek, da klicem ob nepravem casu. Ko pa se srecamo pa jih poslusam, kaj nic ne poklicem[image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/smiley36.gif[/image]).

Glede materialega stanja, pa bodi ponosna, da si dosegla blagostanje, saj si ga mnogi zelijo. Po tvojem pisanju bi rekla, da nisi oseba, ki se hvali s tem kar ima, zato je morda druge strah, da ne bi bili na tvojem nivoju.

Zelim ti lepo prijateljstvo!




malika -> RE: Prijatelji, kje ste? (30.6.2008 9:44:25)

Nekajkrat sem se opekla in ugotovila, da sem pa vseeno raje na tem, na čemer sem, kakor, da bi se kaj takega ponovilo. Kakor, da na tem svetu ni več osebe, ki bi imela drugo osebo lahko rada kot prijatelja, ne glede na debelino njegove denarnice.


kot bi brala svojo zgodbo [image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/smiley19.gif[/image] . Enako, se je zgodilo meni, sem osebi nudila priateljstvo, ji pomagala finančno,... potem pa me je tako grdo izkoristila, da še danes boli.

Ampak sem se naučila biti sama, sicer na trenutke boli in pogrešam en sproščen čvek, pogrešam, da bi lahko nekomu zaupala določene stvari, ampak pač ne gre... več [image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/smiley19.gif[/image]

Ma saj bo sonček tudi za naju ne [image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/smiley1.gif[/image]




TRIŠ -> RE: Prijatelji, kje ste? (30.6.2008 9:46:36)

IZVIRNO SPOROČILO: Rožica I

NUNA, nič takega se ni zgodilo, samo....odrasla si (oz postala 30-letnica ali več) [image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/smiley1.gif[/image] . V svetu odraslih pa dostikrat ni časa za vrednote, ki smo jih negovali kot mladostniki. Vsakdanji tempo, ob skrbi za družino, ti pobere vso energijo.
Za prijatelje, ki to več niso, ne skrbi. Ne rabiš jih, čeprav te spomin nanje še sentimentalno zaboli. Ampak oni več niso tisto, kar so bili in kar ti še vedno vidiš v njih. Našla boš nova prijateljstva. Morda pa je sedaj obdobje, ko moraš biti sama s sabo in svojo družino.
Vsaka izkušnja, ki jo doživimo, smo jo na nek način, očitno, potrebovali.
Sama, kot praviš, se ne počutiš osamljeno, zato uživaj ta čas in se posveti sebi..
Nič ni, meni, ljubšega, kot vsake toliko potonit do svojih koreninic [image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/smiley33.gif[/image] ...


Pod tole pa se kar podpišem.Res lepa misel rožica.[image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/smiley1.gif[/image]




Nuna -> RE: Prijatelji, kje ste? (30.6.2008 10:00:11)

Hvala za lepe misli, dekleta.

Rožica I... Ja, odrasla sem in tudi zares tridesetletnica. Imam družino in službo, a kljub temu poskušam to dvoje uskladiti tudi z življenjem izven tega. Ob redkih trenutkih, kadar se je kdo spomnil name in me kam povabil ali pa želel priti na obisk, nisem povabila nikoli zavrnila, če nisem imela res dobrega razloga, katerega sem tudi vedno povedala in se opravičila. Predvidevala sem, da ljudje razumejo, da ne morem na večerno pijačo v mesto, če imam doma bolnega otroka ali pa, da ne morem iti sredi tedna po nakupih, če moram pa po službi pobrati sina v vrtcu in ga odpeljati na trening nogometa, mož je pa na službeni poti. Ampak ne. Ljudje tega očitno ne razumejo. Pa sem se poskušala opravičiti s tem, da sem ob prvi priliki sama poklicala dotično osebo in jo jaz povabila. Poznate tisto, ko že po glasu slišite, da je izgovor iz trte izvit, kajne? Prijatelji, ki to niso več, pa očitno to tudi nikoli niso bili. Pravi prijatelji namreč ostanejo, v to sem prepričana. In se tolažim s tem, da imam samo eno tako osebo. Žal je predaleč, da bi bilo vse tako, kakor si želim, a kljub temu ta oseba je, kar je bistvo. Vsi ostali so bili očitno samo sošolci, sosedje, otroci sorodnikov in podobno. Dandanes so odrasle osebe, s svojim življenjem, v katerega mene niso vključili, čeprav bi jaz njih rada.

copka... Veliko ljudi sem že poklicala, povabila, si vzela čas zanje, nekatere tudi razvajala na tak ali drugačen način. In na koncu sem ugotovila samo dve stvari - ali so me izkoristili ali pa oni zame nikoli niso našli časa, čeprav sem ga jaz za njih. To niso prijatelji. To so pijavke. Moje življenje je polno raznoraznih dogodkov tudi brez takih ljudi in nemogoče je, da bi mi bilo dolgčas. Pride pa kakšen dan, kakor npr. današnje jutro, ko je v stanovanju mir, tišina, jaz sama s sabo in z glavo, polno raznoraznih misli. Nisem več najstnica, stara pa tud še ne. Imam občutek, da sem ravno v najlepših letih in le te bi rada delila z nekom, poleg družine, seveda, ki so to zasluži. Z nekom, ki je vreden mene in jaz njega. Z dobrim prijateljem/prijateljico. Tolažim se s tem, da bo še prišel/prišla.

malika... Jaz tudi znam biti sama. Mislim, da zelo kvalitetno preživljam svoj prosti čas. Ne predstavljam si, kako je, če je nekomu dolgčas, kajti meni nikoli ni. Vedno imam kaj za početi. Na srečo se tudi z možem lahko pogovorim o vsem, kar me muči, a kaj, ko mi njegov predlog rešitve ne ustreza. Ne bom pustila službe. Razume mojo potrebo po ženskem klepetu, zato mi nikdar ne preprečuje druženja s komerkoli. Ampak meni pa samo manjka ena sama, samcata oseba, ki bi bila vedno tu, pa čeprav večinoma virtualno. Kakor sem rekla - filmska prijateljica. Morda pa samo preveč fantaziram in to v resničnem svetu sploh ne obstaja.




pikalonca -> RE: Prijatelji, kje ste? (30.6.2008 10:00:29)

Nuna v tvoji zgodbi se delno najdem tudi jaz. Nameč kar se tiče prijateljev, sem bila tudi e sama parkrat nasankana, a dvakrat res tako, da še danes boli. Ko se je to zgodilo drugič, sem si prisegla, da se ne bom več na nobeno tako navezala, ker enostavno ne zmorem več. Ni več zaupanja.
In tako sem sedaj že nekje 6 let brez prave prijateljice, ki bi jo lahko poklicala kadarkoli in ji zaupala karkoli. Priznam, pridejo trenutki, ko mi to manjka, ampak ko kriza mine, grem ponosno naprej. Sicer imam dopisovalko že 13 let in z njo si deliva vse trenutke slabosti in dobrega, ampak to še vedno ni to, če nekomu pišeš ali pa če se z nekom pogovarjaš na štiri oči, se mu zjočeš na rami, ga v težkih trenutkih objameš,...
Tudi današnji tempo je tak, da enostavno ni več tapravega časa za sočloveka. Kolegov za na pijačo in čvek v tri dni se še najde, ampak za kaj več, je potrebno res veliko volje, potrpljenja in vstrajnosti.

Kakorkoli, želim ti, da bi našla osebo, ki bi ti polnila prijateljsko praznino in ti vzajemno vračala vse kar je lepega. Srečno [image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/pikapoka2.gif[/image].




Volga -> RE: Prijatelji, kje ste? (30.6.2008 10:06:01)

IZVIRNO SPOROČILO: Nuna


Veliko ljudi sem že poklicala, povabila, si vzela čas zanje, nekatere tudi razvajala na tak ali drugačen način. In na koncu sem ugotovila samo dve stvari - ali so me izkoristili ali pa oni zame nikoli niso našli časa, čeprav sem ga jaz za njih. To niso prijatelji. To so pijavke.


Zdaj ali si preveč naivna ali pa se "kandidati za prijatelje" ustrašije tvoje prevelike želje po "imeti pravega prijatelja". In ja, "filmske" prijateljice obstajajo, resda jih ni veliko, so pa. Ravno prav, da ni preveč. Pa tudi "virtualne" prijateljice obstajajo, take, prave prijateljice, ne bi verjela, če se mi ne bi to zgodilo. Pa je čisto fajn, namesto mobe pač uporabiš comp in v vsakem dnevu trenutka lahko sporočiš, kaj se ti je zgodilo in obratno. prav lušno je.




Nuna -> RE: Prijatelji, kje ste? (30.6.2008 10:09:57)

Hvala, pikalonca. Veš, saj bistvo vsega niti ni v denarju. Za prijatelje oz. za tiste, za katere sem še do nedavnega misila, da so to, mi ga nikdar ni bilo težko dati. Popolnoma vseeno mi je bilo, kdo plača pijačo, kdo krije potne stroške, če gremo na izlet in podobno. Na obisk nikdar nisem prišla praznih rok in nikoli nisem zamerila, če tisti, ki je prišel k meni na obisk, ni prinesel ničesar. Jaz sem bila vesela človeka, ki je prišel in ne stvari, ki naj bi jih prinesel. Kaj mi bo steklenica vina, vrečka kave in bonboniera, če pa se s človekom ne bi imela o čem pogovoriti?
Rodila sem kmalu po koncu študija in bila sem med prvimi iz družbe, ki sem postala mama. Morda je bil to razlog, da so me odmaknili. Nekateri so vlekli svoj študij (in ga še danes) v nedogled, jaz pa sem doma dojila in previjala. Nekateri so bili popolnoma navdušeni, da so si na študentski kredit kupili svoj prvi avto in z njim prevozili vse okoliške ulice, urejanje stanovanja pa jim je bila španska vas, saj so živeli pri starših (midva z možem pa sva opremljala najino gnezdece). Ko je šel sin v vrtec, sem imela spet nekoliko več časa, a ljudje so izginjali. In to se nadaljuje še danes. Vedno manj jih je. Moj sin je zdaj že velik fant (sedaj bo prvošolec) in zelo samostojen, zato imam načeloma poleg službe in družine razmeroma veliko časa za druženje. A kaj, ko ga zdaj nihče od stare družbe nima. Sedaj so diplomirali, sedaj si iščejo najemniška stanovanja s svojimi partnerji ali pa so že zaposleni in zakreditirani zaradi nakupa ali gradnje in delajo po cele dneve, da lahko preživijo. Razumem, kako je, če se moraš boriti za preživetje, ne razumem pa, kako lahko ob vsem tem pozabiš na vse ostalo.

Morda je pa le najbolje, da se samo sprijaznim, da jim nisem pomembna. Čeprav so oni meni (bili).




Nuna -> RE: Prijatelji, kje ste? (30.6.2008 10:14:15)

Volga... Morda res. Morda se mi pa že na obrazu vidi, da iščem. In morda se ljudje tega ustrašijo, saj morda jemljejo prijateljstvo kakor obveznost, obveznosti pa imamo vsi dandanes že več kot preveč. Prijateljstvo pa je možno samo, če je prostovoljno in obojestransko, zato ni nič hudega, če se takšni ljudje odmaknejo. To samo pomeni, da niso pravi. Virtuala pa ni nekaj, kar bi meni nadomestilo prijateljstvo, ampak kvečjemu nekakšen pripomoček, ki ga lahko vzdržuje. Zame mora obstajati v resničnem življenju, da ga v vritualnem lahko izpopolnjujem. Ne predstavljam si virtualnega druženja z nekom, ki ga sploh ne poznam. Načeloma nisem nezaupljiva, ja, morda sem naivna, ampak z leti se učim in imela sem preveč slabih izkušenj, da bi pograbila prvo priložnost. Dam pa seveda vsakomur možnost.




PinkaPolonka -> RE: Prijatelji, kje ste? (30.6.2008 10:28:38)

Nuna,

hvala za tvoj post...Mislim, da bom danes zagotovo poslala nekaj SMS-ov, z vabilom za kavico naokoli[image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/bravo.gif[/image].

Hvala za opomin, da si ob vsakodnevnem tempu premalokrat vzamemo čas za prijatelje[image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/smiley19.gif[/image].

Žal mi je, da si tako daleč od doma...in si zaradi tega ostala brez prijateljev iz otroštva (po mojem mnenju so to tisti pravi, vseživljenski prijatelji).

...





Rožica I -> RE: Prijatelji, kje ste? (30.6.2008 10:38:31)

Več ali manj se kot rdeča nit vleče najti iskrenega prijatelja... V teh letih lahko razkriješ veliko skrivnost [image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/metulj.gif[/image]- sam sebi si lahko najboljši prijatelj [image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/smiley20.gif[/image]! 

Sedaj imam drugačne prioritete kot pred družinskim življenjem; vse, kar želim počet, prilagajam svoji družini, in konec koncev želim vse dopuste in proste dneve preživet zz lastno družino. Ne da se mi prilagajat kakšnim dobrim znancem ali prijateljem in njihovi družini na dopustu. Ni šans! Lahko se družimo krajši čas, par urc, cel dan...potem pa basta [image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/smiley1.gif[/image]! No, me je že malo odneslo.
V glavnem, želim tudi povedat, da so prijatelji naše ogledalo. Torej karkoli se nam dogaja v življenju v odnosih z drugimi, je na nek način naše ogledalo, oz. ogledalo celotnega človeštva. Torej zazri se vase glede odnosov z drugimi; poišči vzroke pri sebi, ne pri njih;
poišči nove ljudi in nove odnose.. Ali verjameš, da ti lahko postane prijateljica recimo 70- letna ženska ali nekdo, ki ga videvaš recimo na šalterju v knjižnici?! Moja definicija prijateljstva se je spremenila oz razširila. Zame je lahko vsak prijatelj, ki me kaj nauči; posledično tudi nekdo, ki mi je bil včasih anti oz. ga nisem marala. Na življenje gledam bolj univerzalno in v vsakem bitju vidim otroka, ki ima svoje radosti in bolečine. Vsakega si predstavljam v starosti najinih sinov, Nuna, in potem avtomatsko preklopim na neko drugo frekvenco sporazumevanja in nasploh razumevanja.
Želim ti lepo odraslost, polno točno takšnih odnosov, kot si jih želiš in zaslužiš [image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/smiley1.gif[/image].




Volga -> RE: Prijatelji, kje ste? (30.6.2008 10:42:03)

IZVIRNO SPOROČILO: Rožica I


V glavnem, želim tudi povedat, da so prijatelji naše ogledalo. Torej karkoli se nam dogaja v življenju v odnosih z drugimi, je na nek način naše ogledalo, oz. ogledalo celotnega človeštva. Torej zazri se vase glede odnosov z drugimi; poišči vzroke pri sebi, ne pri njih;
[image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/smiley1.gif[/image] .


Tole je pa čisto res. Brez nadaljnjega  bluzenja.




rija -> RE: Prijatelji, kje ste? (30.6.2008 10:48:51)

Nuna, prijateljstvo je potrebno nenehno negovati in zanj imeti čas.

In jaz sem dostikrat taka packa, da ne pokličem nazaj [image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/smiley13.gif[/image] ker se mi teden enostavno preveč hitro obrne.
In ohranila sem pač prijateljstva z meni podobnimi [image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/jezicek.gif[/image] 
Moja zelo dobra prijateljica ve, da če ji povem: te takoj pokličem nazaj, da zna vmes pretečti tudi 4 mesece. In obratno.





Pikec -> RE: Prijatelji, kje ste? (30.6.2008 11:48:56)

IZVIRNO SPOROČILO: Volga

IZVIRNO SPOROČILO: Rožica I


V glavnem, želim tudi povedat, da so prijatelji naše ogledalo. Torej karkoli se nam dogaja v življenju v odnosih z drugimi, je na nek način naše ogledalo, oz. ogledalo celotnega človeštva. Torej zazri se vase glede odnosov z drugimi; poišči vzroke pri sebi, ne pri njih;
[image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/smiley1.gif[/image] .


Tole je pa čisto res. Brez nadaljnjega  bluzenja.


Ali malce drugače: prijatelji so predvsem ogledalo naše preteklosti...




ZmajTolovaj -> RE: Prijatelji, kje ste? (30.6.2008 12:56:13)

Moja zelo dobra prijateljica ve, da če ji povem: te takoj pokličem nazaj, da zna vmes pretečti tudi 4 mesece. In obratno.

Hear hear. In ko se čez 4 mesece slišiva/vidiva, se zdi, ko da so pretekle samo 4 minute.
Se pa najdem v nekaterih tvojih mislih, Nuna. Tudi meni ni jasno, kako se nekomu zdi daleč eno uro se peljat na kavo - ?? Jaz sem se odselila iz rojstnega kraja samo 60km stran, pa sem zgubila veliko stikov, kaj ne bi bilo tako pri selitvi več tisoč km! Ampak to ni stvar razdalje, ampak stvar ljudi. S sosedo se lahko menim en mesec, pa se ne uskladiva, s prijateljico iz MS pa se zmeniva in dobiva, pa je več ko 2 uri v eno smer.





Anonimen -> RE: Prijatelji, kje ste? (30.6.2008 12:56:37)

jaz pa mislim, da pač v različnih obdobjih življenja dajemo različnim stvarem prednost. ti si takoj po študiju imela prioriteto dojenčka, in urejanje stanovanja. tvoji sovrstniki pa so še veselo žurali. sedaj, ko si ti malo zadihala - imaš dobro službo, porihtano stanovanje, ter sinčka, ki je že toliko star, da zvečer lahko tudi komot odideš v "laif". - sedaj pa se je ta isto zgodilo tvojim sovrstnikom, urejajo si stanovanje, pričakujejo dojenčka, mogoče že kateri kakega ima.... - trenutno pač nimajo časa...
jaz sem ista, kot opisujete zgoraj - sem enostavno prelena, da bi poklicala nazaj, ali pa da bi se odpeljala 20 km k moji "prijateljici" na obisk. po drugi strani pa so tudi te prijateljice isto "lene",  da ne pridejo k meni. sem pa res vedno zelo vesela, če kdaj katero kje srečam in gremo čist tako spontano na pijačo. mi je skoraj to bolje, kot pa da se zmeniš, pa potem čakaš tisti dan in uro, potem pa vedno nekaj vmes pride....in mi mogoče prav tisti dan ni ne vem kako za nek pogovor....




Anonimen -> RE: Prijatelji, kje ste? (30.6.2008 17:18:42)

Kje so dobri, stari časi? [image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/smiley13.gif[/image]


Naredili so prostor za dobre, danasnje case.

Vsak cas je dober, ce si takega naredimo.




Anonimen -> RE: Prijatelji, kje ste? (30.6.2008 17:23:23)

Prostovoljno sem zavrnila družbo ljudi, ki so me želeli samo materialno izkoristiti. Nekajkrat sem se opekla in ugotovila, da sem pa vseeno raje na tem, na čemer sem, kakor, da bi se kaj takega ponovilo. Kakor, da na tem svetu ni več osebe, ki bi imela drugo osebo lahko rada kot prijatelja, ne glede na debelino njegove denarnice.


Kaj pa ce v osnovi ze sama vse prevec gledas skozi debelino denarnice? Kaj ce je tisto glavno, kar si sama dajala prijateljem, prislo prej iz globine tvoje denarnice kot iz globine tvojega srca? Kaj ce niso samo prijatelji tisti, ki so te "izkoriscali", ampak si jim tudi sama dala moznosti za to? Življenje je crno in je belo, na koncu izpade da je vsakega pol...




ronja -> RE: Prijatelji, kje ste? (30.6.2008 18:25:24)

Nuna, včasih se ljudje ustrašimo ljudi, ki se obesijo na nas, če me razumeš, kaj hočem reči. Niso slabi, nič jim ne moreš očitat, ampak navadno pa res niso ne vem kako zabavni. Ker zabavnim ljudem se ni treba obešat na nikogar, ker itak hočejo drugi bit z njimi, vsaj v gl.

Lej, imela sem par prijateljic, ki bi verjetno lahko nekaj zelo podobnega napisale o meni... Tudi mi dejansko ni za bit z njimi - in ker jih imam še vedno mičkeno rada, jih nočem prizadet tako, da bi jim rekla, kar si res mislim:" poslušaj, saj si ok, ampak res se mi ne da zabit 2 ur s tabo, pogovori mi niso zanimivi, rajši sem s svojim [image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/love.gif[/image],[image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/duda.gif[/image] in tistimi par prijateljicami, pri katerih se ti nikoli ni treba zagovarjat, zakaj pa se enkrat nisi mel časa dobit in da se ti kdaj pač ne da..."

Nimam denarja, nisem zapufana, ne moremo si pa privoščit kaj prav dosti več od vsakdanjega življenja, pa vendar ljudje ne bežijo od mene - vsaj nimam tega občutka... Seveda se za kakim prijateljem izgubi sled, preseli se, dobi družino,... vendar vedno vem, da se za nekaterimi ne bo... Pa čeprav po mailu, po telefonu, obiski 1x letno... Vem, da bi mi pomagale, če bi rabila in obratno. Več ne rabim. Tudi čestitke za rojstni dan, kaj pa vem, ne pomenijo mi toliko kot pa to, da vem, da lahko pokličem sredi noči in rečem: "krvavim, a me pelješ na urgenco?", recimo...

Gliha skup štriha, skratka[image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/smiley36.gif[/image]




ronja -> RE: Prijatelji, kje ste? (30.6.2008 18:28:04)

Jaz sem vedno bežala stran od ljudi, ki so me hoteli večkrat častit, ker sem imela občutek, da me hočejo kupit... POvedala sem, da sama nimam denarja in da smo lahko skup, ampak v okviru mojih možnosti - gremo na sprehod namesto na pijačo, recimo - takrat ko sem bila še najstnica, recimo, zdaj so sprehodi itak bolj popularni zaradi [image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/duda.gif[/image]:) Lahko je človeku neprijetno, če ve, da si ne more privoščit vseh dejavnosti, kamor bi šli, recimo, noče te pa izkoriščat, da bi ti plačevala...




Mateja82 -> RE: Prijatelji, kje ste? (4.7.2008 12:14:58)

Tud jaz nimam niti ene prijateljice, ki bi ji lahko zaupala 100% Imam dve malo boljš iz eno se poznam iz male šole Zbližale pa sva se šele v srednji šoli. Eno pa med študijem.  Imam še pet bivših sošolk s katerimi še imamo občasno stike in gemo na kakšen čvek. Ampak nobena pa ni tista prava. Meni je zelo težko komu zaupat. Ne zaupam ljudjem, ki so me izdali in izkoristili.  To se mi je velikokrat zgodilo, tudi od tistih najbljižjih od katerih pričakuješ da se nanje lahko zanseš. Je pač tako da smo odrasli , vsak si ustvari svoje življenje in ima obveznosti.
Trenutno je moj edini najboljši prijatelj moj partner, tako da če imam kaj za povedat čez njega mu to povem kar v obraz [image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/smiley36.gif[/image] Z njim se lahko pogovorim o marsičem.  Skupaj greva v šoping, mi svetuje in pomaga da rešiva težave..
Sicer pa mislim , da je pri prijateljih tako kot v ljubezni, enkrat že pride taprav/a prijateljica.




emaa -> RE: Prijatelji, kje ste? (4.7.2008 12:37:02)

Jaz take filmske prijateljice tudi nimam, pa je ne pogrešam, ker sem sama s sabo kar zadovoljna. Pogrešam pa to, da se je kdo malo dalj pripravljen pripeljat na obisk, vsem je nekaj težko, kako pa da jaz lahko z dvojčkoma prekrižarim pol Slo, če mi paše it nekam na čvek in kavo. In ja imam prijateljico, ki razume da imam dva majhna otroka, da vsepovsod pač ne morem, ker je varstvo problem. Ampak se ponavadi zmeraj uskladimo, pa je.




Nuna -> RE: Prijatelji, kje ste? (5.7.2008 20:48:44)

Brez zamere za mojo odsotnost. Sem prebirala, kar ste napisale, vendar se nekako nisem mogla pripraviti do tega, da komentiram. Ukvarjala sem se sama s sabo in prišla do rezultata, koga sploh imam v svoji bližini. Ugotovila sem, da nikogar, za kogar bi lahko rekla, da mi je blizu. Poglejte:

A = sodelavka, s katero se takorekoč vsakodnevno srečujeva v službi. Klepetava o vsem mogočem, a vse ostaja na bazi klepeta. Izven službe nisva bili nikoli niti na kavi.
B = druga sodelavka, ki dela v istem podjetju, a na drugem oddelku. Je razmeroma nova (nadomešča eno na porodniškem dopustu), vendar zelo odprta in ti takoj da občutek, da te je vzela za svojega. Vendar te ne. Druženje izven službe ne obstaja.
C = šef oddelka in istočasno možev dober prijatelj. Vdovec, ki se bo kmalu upokojil, gospod s številnimi konjički in mladosten po srcu. Dobra družba na službenih dogodkih, tudi naš družinski prijatelj. Vendar on ni ženska mojih let.
D = bivša sošolka s fakultete, s katero sva skupaj preživljali študentska leta. Ko se je poročila in odselila iz Ljubljane ter postala mama, je takorekoč pozabila name. Na trenutke prejmem kakšen e-mail, poklicala pa me ni, odkar se je poročila.
E = teta, mamina sestra. Stanuje razmeroma blizu mene in kdaj pa kdaj popijeva skupaj kakšno kavo. Jaz pri njej ali ona pri meni. Pravzaprav je vse v redu z njo, le, da je dvakrat starejša od mene in da ji je pritoževanje čez vse že hobi.
F = "najboljša prijateljica" iz ZDA. Skupaj sva počeli vse, kar se sploh da početi skupaj in to dolga leta. Odkar me ni v ZDA, kontaktirava preko Messengerja ali Skypa in si pošiljava e-maile. Ampak ko pridem jaz v ZDA, je nikoli ni. Ravno tistih štirinajst dni.
G = sestrična. Živi približno uro vožnje od mene. Je zaposlena mamica. Velikokrat sem bila pri njej, ona pri meni še nikoli, odkar sem poročena in imam sina. Virtualni kontakti so omejeni na nekaj besed, potem se ji vedno nekam mudi. Časa za kavo nima nikoli, za kaj več sploh ne. Seveda samo zame ne. Za druge ja.
H = bivša sodelavka. Napredovala je in bila s tem premeščena na drugo lokacijo. Njena pot domov je mimo naše stavbe in včasih se uspeva srečati. Nekajminutni klepet, morda kavica v bližnjem bistroju in to je to.
I = moževa sestra. Žal je zelo mlada ovdovela in zdi se mi, da si od tega nikoli ne bo opomogla. Svoje življenje je posvetila hčerki, ostali svet je odklopila do te mere, da se je izolirala od vseh in vsega. Vsak poskus približevanja je nesmiseln.
J = edina "prijateljica", ki naj bi to bila, to sicer tudi je. Nikoli nesramna, nikoli pokvarjena, nikoli izkoriščevalska. Čudovita za klepet, zabavna, inteligentna. Samska. A ko pride v igro kak moški, pozabi name. Takrat mi je sposobna tudi lagati. To je tisto, kar me boli.

To so načeloma ljudje, ki me obkrožajo, če ne štejem bežnih znank in znancev ter podobnih. Nikogar nisem nikoli poskusila kupiti ali podkupiti. Nikogar nisem okupirala ali ovirala. Kljub temu ljudem nekaj na meni očitno ni všeč. Za marsikoga iz preteklosti sem ugotovila, da je to ljubosumje. Vsak na nekaj, sicer, a vendar zavistnežev ne maram v svoji družbi. Najbrž tudi ve ne. Zreduciraš stike in na koncu ostaneš sam, kakor jaz. Da bi bila preveč izbirčna. ne verjamem, saj ljudi ne ocenjujem po videzu, denarnici ali statusu. So pa karakteristike, ki jih ne maram in če je dejansko tako, da moram izbirati, ali negativne lastnosti ali biti brez prijateljev, potem pa raje izberem slednje.

Hvala za zasebna sporočila, dekleta.




Anonimen -> RE: Prijatelji, kje ste? (6.7.2008 15:50:37)

IZVIRNO SPOROČILO: Nuna

Ukvarjala sem se sama s sabo in prišla do rezultata, koga sploh imam v svoji bližini. Ugotovila sem, da nikogar, za kogar bi lahko rekla, da mi je blizu.


Kaj pa sama, si si blizu?

Ljudje okrog nas so le nasa ogledala...




Stran: [1] 2   Naslednja stran >   >>