kljub člankom, ki trdijo, da tako malega otroka ne moreš razvaditi, se mi vseeno zdi, da se je navadila, da jo nosimo,

IZVIRNO SPOROČILO: smigli

Jaz ti lahko povem mojo izkušnjo. Moj [image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/duda.gif[/image]  je 1. leto svojega življenja neprestano jokal, pozornosti mu ni bilo nikoli dovolj. Okolica me je bombardirala z raznimi nasveti, ki mi niso prav nič koristili, ampak kvečjemu zelo škodili, saj sem bila zmedena in zgubljena. Namesto, da bi se umirila in prisluhnila svojemu materinskemu instinktu, sem se spraševala o mojem pravem ravnanju z dojenčkom.
Svetujem ti, da predvsem sprejmeš otroka takega kot je, prisluhni sebi, dajaj otroku kar rabi in mirno si umij zobe, četudi malo joče, brez slabe vesti in predvsem z mirnimi živci (vem da je težko). Od okolice si vzami le konkretno pomoč, npr. da se ukvarjajo z otrokom, da si lahko ti vzameš čas zase, medtem ko razna pametovanja raje presliši.
V kolikor mi bo dano, da bom še enkrat mama, se bom še bolj posvetila svojemu otroku in ne bom nasedala na mnenja o razvajanju dojenčka. Jaz sem bila stalno razdvojena med tem, da ga ne razvajam preveč in med tem da ga puščam jokati, medtem ko me potrebuje. Nekateri otroci so pač bolj zahtevni in moj spada med slednje, kar velja za sosedovga Janeza ni nujno dobro za mojega otroka.

lp in srečno

Nekateri otroci so pač bolj zahtevni in moj spada med slednje, kar velja za sosedovga Janeza ni nujno dobro za mojega otroka.

IZVIRNO SPOROČILO: Paštetka
seveda, tako majhnega otroka ne moreš razvaditi. Ti si ga NAVADILA; da je skoz na rokah. Otrok se na bližino navadi že v porodnišnici, ko mamice (sploh tiste, ki to postanejo prvič), otroka podojijo, ga še malo pustijo pri sebi v postelji, da ga gledajo, se cartajo z njim, ljubkujejo, namesto, da bi ga dale potem spat v posteljo.

Saj ne pravim, da je to kaj narobe. Narobe je takrat, ko ga navadite na to v tolikšni meri, kot ti pišeš, da se ne smeš premakniti niti 5 metrov vstran, ker se takrat tvoje dete že počuti "ogroženega", ne čuti bližine in se joka in narobe je takrat, ko tebi to presede oz. ti predstavlja dodaten napor in obremenitev.

Vse pišete, da je normalno to. Zame to ni normalno. Oziroma je bilo, ko sem 1. rodila in dokler si nisem pri 2. porodu zaklela, da te napake ne naredim več. Tudi moj prvorojenec je bil tak, da se nisem smela premakniti meter vstran, se je že drl kot zverinica. Še zdaj pri 2,5 letih je tako.

Torej, če si že odprla temo, ti je to obremenitev. Torej naredi nekaj, da ne bo jokal takoj, ko zmakneš pete. Kako? Počasi. Tako kot si ga počasi navadila na svojo bližino, ga počasi odvajaj. Ne gre takoj. Ne rabiš ga puščati, da se joka tako, da bi bil brez sape. Ziher ga pa lahko pustiš toliko, da v miru opraviš potrebo. V življenju se bo moral še marsičemu navaditi.

Eno so trenutki cartanja, igranja, ki morajo biti, drugo pa stalna prisotnost mamice.

Čez 2 meseca boš spraševala, kaj narediti, da ga niti mož ne more počuvati, če tebe ni in da se vedno bolj joka.

Dojenčke navadimo in ne razvadimo. Pa starši smo zato, da jih pripravimo na svet in ne da jih razvajamo. Za to so babice [image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/smiley36.gif[/image]  

IZVIRNO SPOROČILO: Paštetka

Maroga, zakaj pa me pri 1. otroku nisi poslala nekam in me prebutala naj ti verjamem[image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/smiley36.gif[/image] .