DaisyE
|
Oja, je hudič. So vzponi in padci. Ko pogledam nazaj, bi rekla, da mi je bilo nekako najhuje nekje tam, ko so naju začeli gledat. Ko je bilo treba včasih celo na uro seksat. Pa sva komaj zmogla. Pod pritiskom nama skoraj ni uspelo. In sem rekla, ne bom težila, pa si nisem mogla pomagat, ker sem bila tako jezna nanj. Čeprav sem bila kriva glih tolk kot on.
Potem, ko sva precej hitro prilezla do umetne oploditve, je postal svet malo lepši. Ker je bil sex spet po dolgem času namenjen užitku in ne reprodukciji. Ni bilo treba gledat na BT, na ovulacijo, za znake take in drugačne mi je dol viselo in njemu tud. Potem je bil šok, ko umetna ni uspela. Sem mislila, da mi je jasno kakšne so šanse. Pa saj razumsko so mi bile, ampak je vseeno prekleto bolelo. Pa v drugi postopek, negativno nastrojena, ker me je bilo tako prekleto strah, kaj bo, če spet ne uspe. Strah same sebe, ali sem sploh sposobna to prenesti. Pa spet štrbunk na tla. In spraševanje zakaj jaz in razmišljanje, da za nekaj plačujem, da mi je namenjeno, usojeno. Da je morda nama namenjeno in usojeno, da bova brez otrok. Ker sva neodgovorna, ker nisva dober par, ker nisva dobra človeka, ker ne bi bila dobra starša, ... in še in še. Ker vesolje menda že ve, komu lahko da otroke in komu ne. Ker nekaj že mora bit na tem. In ves ta čas sem ga gledala in se spraševala, kako je njemu. In ugibala in se pogovarjala. Pa včasih nisem prišla dlje od tega, pa saj boš videla, da bo. Bi ga kar razbila. Potem so prišli pa drugi trenutki. Ko se je za hip pokazalo kako mu je (samo za hip in res je bilo treba močno gledat  ), trenutki, ko sem jokala ko dež, kadar ni uspelo, on me je pa tolažil, kakor je vedel in znal in pazil, da mi z ničemer ne bi pokazal, da je tudi njemu hudo, da ne bi bilo meni še hujše. In ostajal pozitiven, z obema nogama na tleh. Pa sta prišla še tretji in četrti postopek, prav tako neuspešna. Še vedno sva skupaj, iščeva načine, kako skupaj preživljati prosti čas, kaj naju veseli, kaj naju izpopolnjuje. Se učiva, katere so tiste stvari, ki so v življenju pomembne.
In kaj sem se naučila? Da je življenje pomembno tukaj in sedaj. Da me vse prehitro zanese in razmišljam o stvareh, ki jih moram narediti, ki jih želim doseči in da včasih pozabljam biti srečna. To, da nimam otrok, me je naučilo, da v življenju ni pametno živeti samo za neke oddaljene cilje, ki mi, v trenutku, ko jih bom dosegla, ne bodo več dovolj in bom spet postavila nove. In tako naprej do smrtne postelje, ko se bom vprašala, zakaj sem sploh živela.
Če bi zanosila brez problemov in če tega, da je treba živeti tukaj in sedaj, ne bi nikoli ugotovila, potem verjetno nikoli ne bi bila srečna. Z otroki ali brez. Vedno bi našla nove probleme. Ker mi stvari v glavi ne bi štimale. Saj mi tud zdaj ne, da ne bo pomote. Še vedno se lovim, še vedno ne živim tako kot bi želela. Sem pa v tem času fino pretehtala svoje življenje. Od tega kaj delam do tega kje živim. In ni mi všeč vse kar vidim. Precej sem se spremenila. Rada se tolažim, da na boljše, čeprav opažam, da na nekaterih področjih tudi na slabše. In še vedno se bojim zase, zanj in za naju.
Želji po otroku se še nisem odrekla. Pravim, da se bom borila, dokler bo šlo. In zaenkrat se še lahko borim, tudi zato, ker znam vsaj na trenutke tudi živeti. Če bi bila z mislimi samo pri postopkih in otrocih, mislim, da bi se že davno vdala, ker bi mi zmanjkalo moči.
Verjetno si v tem trenutku v težki fazi. Predpostavljam, da gre pri vama za nepojasnjeno neplodnost. Še vedno upaš in verjameš, da lahko uspe po naravni poti in vsak mesec je stiska. Si ne predstavljam več te muke. Ker lahko delava otroke le umetno, po tri, štiri mesece med postopki vsaj malo počivam in filam baterije.
Sem nabluzila, se pardoniram, tako me je prijelo. Poskusi en mesec pozabit na ovulacijo in pojd na pivo. Včasih prav paše. V kombinaciji s črnim infertilnostnim humorjem.
Vso srečo.
_____________________________
God grant me the serenity to accept the things I cannot change, courage to change the things I can and the wisdom to know the difference.
|
Natisni
.No zdej pa spet 
.
, saj vas nisem pretepla
. 
, pa si VSE zaslužimo, zato jo bomo VSE dobile
pa gre počasi naprej.
Zdaj si želiva samo ,da bi bil zdrav. Te težave so naju še bolj povezale. 
