Hope2
|
Moja izkušnja pa je drugačna od teh, ko pišete, da ko ste se sprostile pa je ratalo . No vsaka vam čast, ko vam je pomagalo in ko ste lahko to naredile, vendar mislim, da po nekaj letih truda, ne more ratat na tak način. To, da pa popolnoma izklopiš, pa je tudi skoraj misija nemogoče, edino kar je, čedalje bolj se začneš soočati z mislijo, da pa otrok mogoče ne bo. Skozi vsa leta kalvarije končno ugotoviš, da ne moreš živet samo z mislijo do otroka, da so tu še druge pomembne vrednote, kot npr. vajin odnos, ljubezen, erotika, služba, prijatelji, zdravje, sprostitev....... Pa še kljub vsemu temu spoznanju, te vsak mesec en vragec notri gloda in spominja na . Ne, ne gre totalno odklopit pa pika, pa če kdo trdi da mu je to uspelo, mu tudi ne verjamem. Lahko zmanjšaš na minimum in daš prednost vsemu drugemu, vendar tisti vragec bo še vedno sedel na levi rami in te trkal vsake tolko časa. Moja izkušnja: Prve mesece se sploh nisva obremenjevala, medtem ko zdaj vidim na forumu, kako si ene že po 3 mesecih pulijo lase in srečujejo z depresijo, ne vidijo izhoda, kregajo s partnerji, razmišljajo o ločitvi. Si ne zanm predstavljat kam jih bo pot vodila, če ne zanosijo še v istem mesecu. Uboge ženske . Po 1 letu, se odpraviva do ambulanta za neplodnost, jupi , veselje, končno bomo dobili otročka. Pa se je šele začela naša kalvarija, najprej vse preiskave, ko moraš čakat po mesece, da prideš na vrsto, potem čakanje mesece da prideš h G na obrazložitev o preiskavah, potem njegove besede, eh maldi ste še, ne bomo nič intenzivnega počeli, vi kar pridno seksajte, pa pridite čez pol leta nazaj . Kako ti seks ne bi bil po urniku, ko pa ti še G reče, pridno seksaj, pazi na ovulacijo, meri BT...... Vse to se ti samo vsidra v glavo, da ja ne pozabiš kdaj je ovulacija in da skočiš med rjuhe. Poleg tega te je strah, da če v teh 6 mesecih ne bo nič, bo spet rekel, eh ste še mladi, še je čas . To se je pri nama vleklo 3 leta . Potem pa končno umetna in spet en sončni žarek za naše upanje . Iskre so se kresale tiste mesece, seks je ratal spontani, saj se je v glavi pojavil preskok: pa kaj če zamudimo, saj nam bo pa umetna pomagala . Kljub totalnemu odklopu, sproščenemu seksu in doustu, ni ratalo po naravni. Sanja svinja kukuruz. In seveda bilo bi še preveč lepo, če bi uspelo z umetno oploditvijo. Sanje so se razblinile takoj po punkciji, ko ni bilo nobenega zarodka za vstavit . Potem spet G besede: kar pridni bodite doma, ker ste še polni hormonov, mogoče uspe naravno. In spet seks urnik. Po 3 takih dogodkih, dobiva besede, pejta v Prago, ker ne bo šlo ne naravno, ne umetno z vajinimi celicami . K vragu pa Praga, poglobila v internet, študirala ko zmešana. Namesto jokanja in širjenja depresije na RR in postavljanja prežvečenih tem in vprašanj, sem kot nora brskala in študirala google, striček google je bil moj nov ljubimec, ki mi je sčasoma dajal novo-večje zadovosljstvo in upanje, kot sam seks na urnik, včasih še boljše kot orgazem , saj sem dobila novo upanje z vsako novo informacijo, vmes pa sva gradila najin odnos, sebe, spremenila stil življenja, prehrano... V tem času sva se še preselila, spremenila center in jovo na novo na trnovo pot in ni vrag, da ne bi uspelo . Tudi tu sva gazila po trnovi poti, še večji, saj se je moje zdravje začelo krhati (bila skoraj več bolana in v bolnici, kot vesela doma), zato se je vse skupaj samo še vleklo, mož pa je obupaval nad , saj me ni mogel več gledat kako trpi moje zdravje in kako jaz trpim. Vedno znova so nama odkrili nove vzroke neplodnosti, ki so nam še samo jemali upanje. Bližali smo se 6 letu kalvarije in lej ga uspelo je v 6 postopku . Moram pa priznat, da sem pred njim doživela hudo dvodnevno krizo zaradi neuspehov in zaradi dokončne misli na odnehanje zaradi mojega slabega zdravja, tak da se je bilo pač treba izjokat in dat bolečino iz sebe. Zato še zdaj izkoristim priliko in se zahvalim vsem na RR, ki so držale pesti zame in ki še zmeraj držijo (na čvekanju v tri dni in na IVF/ICSI temi). Še posebej kapici, pikovit, pot, niovi, kind lady, ki so mi stale ob strani preko ZS v natežjih trenutkih oz v času depresije . Hočem rečt, včasih je dobro met močno voljo in rint z glavo skozi zid, da prideš do željenega cilja, vendar vse do neke mere in s trezno glavo. Naj vam noben ne vzame upanja, da do otrok ne boste mogle prit. Vsaka bo enkrat držala štručko v rokah. Naj vam želja do otrok ne skrha odnosa, saj potem otrok v takem odnosu trpi. Gradite na vajinem odnosu, da bo otrok prišel v ljubezen. Gradite na sebi, ne pozabite nase, na svoje zdravje, svojo dušo. Še vedno ste vi in vaš partner na prvem mestu in šele nato želja po otroku!!! Ko bo pa enkrat otrok prišel, pa se ta vrstni red spremeni, ampak šele takrat, ne prej!!!! Predvsem pa ne čakajte na čudež medicine, naredite nakaj tudi sami in pomagajte medicini, s skupnimi močmi ste močnejši. Ne se umikat od partnerja in ga odrivat, saj vam je lahko samo v pomoč. Pogovarjajta se!!! Moški navzven ne kažejo tako čustev, kot mi, če glih jih v notranjosti razjeda lahko še bolj kot nas. (meni je moj mož šele zdaj v nosečnosti priznal kako strah ga je bilo, kako hudo mu je bilo, kako je trpel, kako je naskrivaj jokal.... vendar mi tega ni hotel pokazat, ker bi mi zbil upanje in ker se je bal, da bi mi bilo še huje, vedno je bil hladen ko špricer oz kot hladno pivo v ledenem kozarcu ). Srečno vsem, ki čakate na , saj jo najbolj potrebujete
< Sporočilo je popravil Hope2 -- 13.6.2008 7:00:22 >
|