l.daisy
|
hej mamice... jaz imam za pofočkat dva majska hroščka v junijske prince...
mi smo super, moram potrkat na les... porod... mah, no pa dajmo še enkrat o tem, 8 ur je bilo napornih (no pravzaprav zadnje dve, tri, ko sem med popadki že izgubljala zavest), ampak vse skupaj nima več nobene veze... po porodu mi je dežurna G celo rekla, da smo mogoče kakšen dan prezgodaj štartali porod, ker so bili popadki za en k in tudi umetni na polni dozi menda niso bili to, kar bi morali biti... v torek so me sprejeli v P zaradi suma na tahikardijo Ažbeta, v sredo zjutraj sem šla na amnioskopijo, kjer so me vprašali, kakšno motivacijo imam za porod, odprta 4-5 cm... pa sem rekla, da nobene, ampak da če grem lahko takoj, da bi šla takoj rodit... in so me poslali v porodno sobo, ob desetih so mi predrli mehur in me priklopili na oksitocin, do treh sem se odprla dobrih 9 cm, prosila sem za nekaj protibolečinskega, pa so rekli, da je prepozno, da je rojstvo stvar parih popadkov, maksimalno ene ure... potem pa, ko so že vsi pričakovali finale (moja G sploh ni šla domov, tudi nekaj drugih je potegnilo službo), se je vse skupaj ustavilo, meni je vedno bolj zmanjkovalo moči, nisem mogla več, Anžej je bil že popolnoma spuščen, baje se je že videla glavica, jaz pa nisem več čutila popadkov in nisem imela moči za iztis... zadnjih dveh ur se komaj kaj spomnim, vem samo, kar mi je povedal moj  , da sem babici govorila, da ne morem več in ne morem več, da ne morem več, pa ne morem več in da ne morem več... moram reči, da sem imela zlato babico majo, ki je potem, ko je videla situacijo, šla v ambulanto po dr. Handžarja, dr. Reljić je bil že tudi pripravljen za odhod domov, pa je še vedno vztrajal... potem so pripeljali prenosni UZ in na hitro pregledali položaj obeh, če lahko pomagajo z zunanjim pritiskom na trebuh.... pomagali so mi pri iztisu Anžeja, ki je zajokal ob 17.40 (3.270 g, 50 cm, obseg glavice 36 cm), popkovnico je prerezal novopečeni ati (se ne spomnim, to mi je povedal on)... ko je bil Anžej rojen, se je Ažbe obrnil na glavico, eden od G mi je predrl mehur, drugi ga je prek trebuha držal, da se ne bi spet obrnil... cel čas sem bila priklopljena na CTG, naekrat pa je dr. Handžar zavpil PANIKA (ena redkih stvari, ki se jih spomnim), CTG je namreč snemal MOJ utrip, Ažbetu pa je utrip padal... ko se mi je vrgel na trebuh, je Ažbe kar poletel ven, spomnim se samo velikega olajšanja... ker ni takoj zajokal, so ga morali aspirirati, ampak je potem takoj postal rožnat in po eni minuti dobil Apgar 9... imel je 3.260 g, 51 cm in obseg glavice 34 cm...
vse skupaj je bilo bolj naporno, kot sem pričakovala... po treh urah v porodni so me hoteli postaviti na noge, pa sem se jim onesvestila, tako da so me potem še celo noč preverjali, zaradi vročine sem dobivala antibiotik v žilo in glukozo vse do jutra... zjutraj so mi pripeljali oba sončka, ki se ju nisem mogla nagledati....
danes smo stari 19 dni in smo v dnevnem varstvu pri babici in dediju, ker je šel ati v službo... pojemo veliko in veliko spimo, jokamo skoraj nikoli... mleka na žalost ni dovolj za polno dojenje, moram pa skritizirat vse, ki trkajo na vest zaradi dojenja... nekaj dni sem imela res krizo, fantka sta bila že iz P navajena na stekleničko, ker sem šele 4. dan po porodu dobila mleko, moji bradavici obe skupaj nista za eno normalno, tako da si sedaj mleko črpam in dobita dva obroka dnevno mojega mleka, ostalo pa dodatek aptamila 1...
šivi so izpadli, sedim že brez obroča, še vedno se hitro utrudim... v veliko pomoč sta mi rok in moja mami, vsa čast jima, sploh mojemu lubiju, ki se je izkazal za OGROMNO pomoč pri hranjenju, previjanju.... in mami, ki nam kuha in pere...
joj, že pol ure pišem tole, moram it malo pogledat moja sončka... 
_____________________________
28.05.2008: 1 + 1 = 4
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
,se je pa zataknila in ni šla ven,pa smo mogli na nujni cr..pa imam šive vseeno,le da bolj zgoraj..ampak okrevam.. 
.. 
...
dobro jutro 
ne vem no,upam,da se navadim..bradvice pa nimam spokane,pač občutljive imam..se ful mažem z lanolinom,sem po 10 dneh že skoraj celo tubico porabla
, vseeno pa lovimo nedeževne urice in gremo za urco ven z vozičkom - prvič smo šli že 9. dan (je patronažna rekla, da lahko). Zdaj smo bili nekaj dni sicer doma, ker se nisem upala ven zaradi Matijevega prehlada, ampak včeraj smo šli spet. Danes pa bomo videli, kaj bo z vremenom. Meni res paše it malo ven, ker se mi med 4imi stenami prav trga.... 
joj,hudo to..ampak saj bo,glavno,da so sončki zdravi,a ne ..naše bolečine bodo že minle..
