beli
|
Meni je tudi čudno to razmišljanje, da je vse, kar je v hiši skupno. Mi imamo kao skupni avto, ki sva ga midva kupila in je najin, ampak vozimo se lahko vsi. Vprašati pa morajo oni nas, če ga lahko vzamejo, ko smo vsi doma. Če ga mi ne potrebujemo, ga vzamejo. Smo pa mi prvi! Pri drugih stvareh jaz vedno vprašam prej taščo, ona pa mene ne in to me zelo jezi, ker ne poznajo kulture obnašanja. Tast vpraša, tašča pa tak čist po domače, kot da sva vse kupili skupaj. Ona vzame in pol ko rabim in iščem, reče, da je mislila, da ne potrebujem. Počasi jo učim in upam ,da se nauči vsaj osnov olike. Moj zida poslovni objekt s kletjo in kolesarnico (to dvoje bo skupno), pa nista dala nič zraven, pa pravi, da je skupno. Ko pride kdo na obisk, pridi, boš vidla kaj smo naredili. Mene to moti, ker sem bila vzgojena tako, da vprašam. Tiste, ki to ne moti, super. Težko greš iz svoje kože, ljudje smo različni. Eni lažje živijo skupaj s starši, eni si to želijo, drugi pa težje to prenašajo. Jaz, na žalost težje. Moji starši imajo na vrhu prazno stanovanje, pa so mi rekli, da moram iti zase živet, da ne moreš priti na obisk v copatih (pa jih nisem poslušala-trapa), živim v isti hiši z njegovimi in se stalno nekaj jezim- ko mi ne bi bilo treba. Razmišljava, da bi vseeno nekje vsaj 1 km od njih zazidala svojo hišo.
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
, KAJ TI TU NI JASNO, A?
) ker je ugodneje, ceneje itd... istočasno pa se ne zavedajo, da to pomeni prilagajanje, ja. Kasneje pa ugotovijo, da jim to ne ustreza in ne morejo več nič naredit, ker so zakreditirani. 
