Misek
|
IZVIRNO SPOROČILO: Ankica Joj, Mišek, ampak reeees imaš bujno domišljijo, glede na tvojo interpretacijo mojega pisanja, sem res hudo sprevržena. Tudi prav. Aja, pa očitno imam razvajenega otroka, ki mu je vse dovoljeno. Ja, no, tudi prav. Narobe si razumela. Ne smao na podlagi tvojega pisanja, temvec na podlagi pisanja vseh tistih, katerim je dedkovo ravnanje hudo sporno, bla, bla, bla... ravnanje. Ker si v situaciji edinega zagovornika doticnega misljenjskega "bloka" - pogojno receno zagovornica, saj so vsi ostali stisnili rep med noge in so se izognili argumentaciji kaj je pravzaprav tako sporno, moje besede, ceravno ne letijo direktno nate so namenjene tebi. BTW: to o domisljiji vzamem kot kompliment, saj je domisljija osnovno sredstvo kreativnosti. Hčerka posega v moje telo z MOJIM dovoljenjem. Razumeš? Jaz ji to dovolim. Dovolim pa ji zato, ker so ji prsa tisti del mojega telesa, ki ji pomeni tolažbo. Eni otroci vrtijo med prsti mamine lase, drugi jo božajo po ličkih, tretji pa pač nekaj tretjega. Mož me brez dovoljenja poboža po riti - ker je to stvar najinega dogovora. Ker mu JAZ dovolim, že dolgo, dolgo časa. Če bi me kdo drug, bi dobil klofuto, verjetno. O tem tudi govorim. Dolocene stvari ni potrebno eksplicitno dovoliti, da so povsem normalne in sprejemljive v dolocenem, v tem primeru intimnem, krogu oseb - druzini. Cukanje za lulčka: Fantku to ni spolnost in zihr ne bo imel nobenih posledic. Pravzaprav mi je veliko bolj problematično dedkovo pogojevanje ljubezni (kdaj in pod kakšnimi pogoji ga (ne) bo imel rad) - čustveno izsiljevanje. Se popolnoma strinjam. In iz tega zornega kota ves nesmisel o grozno nespodobnem ravnanju, panika, obsojevanje in vse ostalo odpade kot popolnoma nepotrebno. To je bil moj cilj, da pridemo do te ugotovitve. Če nekoga spoštuješ, potem se načeloma znaš postaviti v njegovo kožo. Ne vedno. Sposobnost spoštovanja ni nujno povezana s sposobnostjo empatije. Ljubezen je IMO bolj povezana z empatijo, kot spostovanje. Vendar je to neka druga tema, pa bi se sedaj kar tukaj ustavila. Si sposoben empatije. To pa NE pomeni, da narediš vse, kar si sogovornik zamisli (pa naj je to otrok, odrasel, ni važno). Poskušaš razumeti drugega, se vživiš v njegova čustva - tudi v otroka in njegovo dojemanje sveta. In potem na podlagi tega vidiš, ali je tista želja, mnenje, čustvo,... resnično, uresničljivo ali karkoli že. Če ni, če se ti zdi škodljivo tako ali drugače, v tem trenutku ali kot posledica čez 15. let, jo ne uresničiš. Mogoče pa celo je uresničljiva in jo lahko uresničiš. To se navezuje na tvoje zadnje sporočilo, namenjeno meni - tisto o današnji razvajeni družbi in s tem odstavkom se večinoma strinjam). Odrasli, starsi imajo v svoji "zavesti" zakoreninjene vzorce, izkušnje itn, ki jih ne morejo izbrisat in ki vplivajo na nacin kako dojemajo otrosko dojemanje sveta. Vendar te izkusnje z druge strani in vzorci in...., so vodilo pri vzgoji in racionalni odlocitvi kaj je za otroka dobro in kaj ne. Cemu ustreci in cemu ne. Dejstvo pa je, da nase izkusnje niso vedno taksne narave, da nudijo najboljsi pristop, odnos itn nasproti otroku, pa zato tudi lastne odlocitve tehtamo. Eden od nacinov "tehatanja" je tudi ta forum. Aja, prosim, poišči, kje, le kje sem napisala, da ima dedek pedofilska nagnjenja? In ne, ne gre se za spolnost, gre se za otroka, za spoštovanje. Ja, nekatere so tudi pisale o pedofiliji, nikakor pa ne vse/i. Na zacetku sem odgovorila na to vprasanje. Pa bom tvoja vprašanja obrnila. Kaj in kako misliš, da bi se morali pogovarjati o spolnosti? Med prijateljicami, zakonci, z otroki? Kako bi se morali do otrok obnašati pri dveh, petih, petnajstih letih, glede njihovega in našega telesa, glede spolnosti, glede poseganja v telo drugega in še vse ostalo, o čemer je bilo govora na tej temi? O spolnosti se je IMO potrebno pogovarjati predvsem odkrito. Tisto, kar mene osebno moti je razgovor s prijateljicami pred otrokom. Poznam izraz "starmalo" za otroke, ki so pogojno receno toliko casa v druzbi samo odraslih in prisotni ob razgovorih odraslih, da se kljub temu da so "mali" , zacnejo pogovarjati kot , da so "stari". Mogoce si imela priliko srecati taksnega otroka. jaz sem ga imela. To je bil otrok, ki je vse vedel o tem kako je oce prevaral mamico i kako jo je prizadel, o politiki se je tudi znal pogovarjat, skratka, kot bi bil mamin brat, a ne sin. In vse to pri starosti 8 let. IMO hudo zgreseno in IMO nekaj takega ima po otroka dalec hujse posledice kot cukanje za lulcek. Otrok, po mojih spoznanjih in izkusnjah, sam doloci tudi kdo spada v njegov intimni krog, pred kom se brez tezav slece, pokaze ritko, odloci kdo mu lahko ritko obrise itn... ne da bi ga bilo treba na to pripravljat ali mu to nakazovat. Ze po 4-em letu otrok samostojno sprejema odlocitev tudi koga zeli in koga ne zeli v svoji blizini. banalen in tipicen primer so rojstni dnevi. ze za 4-ti rojstni dan otrok ima zelje koga povabiti na RD koga ne. Pri 5-em rojstnem dnevu ze insistira oz. povsem kriticno doloca koga zeli in koga ne zeli na zabavi, kljub zeljam in sugestijah starsev. Sicer je tudi Mic povsem jasno odgovorila, in z njenim odgovorom se povsem strinjam. Kaj naj odgovorim prijateljici, ki me sprašuje za nasvet glede bolečih šivov po porodu in posledično bolečega spolnega odnosa? Ali je sploh prav, da me kaj takega sprašuje? Seveda da je prav ce ste same. Imo pa to ni razgovor, ki bi se vodil pred otrokom oz. njihovimi tako obcutljivimi usesi, ki slisijo vse kar ne bi "smeli", a preslisijo vse, kar bi morali slisati. Sama se pri otroku drzim principa, da mu povem tisto kar me vprasa, jasno in odkrito , vendar nic vec kot to, kar me vprasa. jasno, da ce bo otrok poslusal o bolecih spolnih odnosih spraseval tudi o tem, vendar ta interes ne izvira iz njegove notranje potrebe po vedenju, temvec iz razgovora, ki ga ne more razumeti, prenesti v svoj svet.. skratka, zaradi indirektno vsiljenih podatkov in interesov. In kaj meniš, da bi morali narediti v tem nesrečnem primeru cukanja za lulček? Na to še nisi odgovorila. Bi morali dedka spodbujati? Se delati, da nič ne vidimo? Povej no, kaj bi bilo po tvojem primerno. Sama bi najverjetneje obrnila na salo in povedala tastu, da ce bi kakdarkoli prisel v situacijo, da bi mu morala plenico zamenjat, da obljubim, da ga ne bom cukala za lulcek, tudi ce ga imam rada ( pa ne zato ker bi mi bilo slednje kakor koli sporno, temvec samo zaradi tega, ker moj tast za me ni v krogu ljudi, ki jih uvrscam v svoj lastni intimni krog ljudi). Pravzaprav tezko odgovorim na to vprasanje. Moj oce je enkrat preden smo sli v bazen ( na domacem dvoriscu, ne v javni bazen) s kazalcem dregnil mojega sina po lulcku tako, da mu ga zaguncal levo desno in izjavil.. opa, ti pa imas pitona. Zadevo sem ignorirala. Enostavno se mi ni zdelo, da je potrebno kakor koli reagirat. Mu je pa cez dan dva moj sin rekel dedku, da naj mu drzi lulcka, da se polula stoje, da mu ne bo slo po nogah, ker sam si najbolje ne zna drzati lulcka. Pa ga je naucil kako se drzi lulcek in se je zadeva koncala. Za razliko od tasta, oceta uvrscam med osebe, ki spadajo v moj osebni intimni krog. Tako da moja reakcija ne bi bila posledica dejanj ali relacije med dedkom ali otrokom, temvec rezultat izkljucno mojega dojemanja mojega osebnega intimnega kroga ljudi. Ali vidiš kakšne možne posledice, če bi dedek s tem cukanjem nadaljeval (v nespolnem smislu, v smislu, bravo naš fant, ponosen sem nate)? Resno sprašujem, se ne zafrkavam. Mozne posledice vidim. IMO je najbolj verjetna posledica, da ko bo fantek toliko star, da mu bo postajalo nerodno, da se bo zacel izogibati dedka ali situacij v katerih ga dedek spravlja v neroden polozaj. Sicer pa tudi verjamem, da ko otrok preneha uporabljati plenice, se izkljuci tudi tovrstna situacija. Saj dedek ni slekel otroka smao za to, da bi ga pocukal za lulcka. Ce ga ne bi previjal ga najverjetneje niti ne bi pocukal. Toliko se pa da razumeti iz napisanega o dogodku. Pa se to: na mestu panicarke, bi dalec vecjo paniko zagnala zaradi custvenega izsiljevanja, kot zaradi sporadicnega cukanja za lulcek. Vsajevanje mislenosti, da si ljubljen in sprejet samo takrat, ko delas tako kot se od tebe zahteva in da posledicno sam po sebi, ne glede na obnasanje ali uresnicevanje tujih zahtev in zelja, nisi vreden biti ljubljen ima po otroka dalec hujse in vecje posledice po otroka. Otrok potrebuje obcutek pripadnosti, sprejetosti, ljubljenosti. Ena od osnovnih stvari, ki zgradi emocionalno stabilno in zrelo osebnost, ki v koncni fazi, ne bo imel nobenih tezav, ce ga kdo sporadicno pocuka za lulcek.
< Sporočilo je popravil Misek -- 26.5.2008 11:31:19 >
_____________________________
http://www.youtube.com/watch?v=h-8PBx7isoM&feature=related
|