Mandek
|
Po mojih izkušnjah je bilo tako, da se ti na neki točki neha dogajati. Stvari so mirno ustaljene, živiš človeku vredno življenje pa vendar te motita mir in ustaljenost. Če si brala teme za nazaj, si lahko videla ogromno primerov mizernega življenja in obupanih deklet, žensk, partnerk, ki bi vse dale, da bi imele življenje vsaj malo urejeno. Zate ne vem, ampak jaz se ob vsakem tiste branju še posebej zavem, kako srečna sem lahko. Najbrž si izgubila stik s sabo. Da si zadovoljen z okolico, moraš biti najprej in v prvi vrsti zadovoljen s sabo. Lahko, da se ti zdi, da si, ampak potem boš težje našla vzrok tvoji hladnosti in čustveni otopelosti do moža. Veš, ko sva z mojim imela neke čudne dneve, šlo je za precej težko obdobje, sem non stop nergala in bila slabe volje. enostavno nisem našla bistva kljub temu, da je bil popoln moški. In potem, nekega trmastega in potrtega dne, se usede k meni na posteljo (v svoji čustveni otopelosti sem lahko samo ležala in se smilila sama sebi) in reče, da se enostavno nočem potruditi. Da me obožuje, ljubi, da bi dal zame vse na svetu, ampak da se stvari ne bodo izboljšale dokler sama ne bom popustila zapreke, ki nama to onemogoča. Ko je vstal, potiho zaprl vrata spalnice in ga ni bilo več, sem začela razmišljati. Kdo se bo potrudil, če se za svojo srečo ne bom sama? Mogoče ti manjka samo to. Tvoj mož je. Oseba, s katero si se sigurno presmejala do onemoglosti, oseba, ki ti je povzročala metuljčke v trebuščku. Ti metuljčki so zdaj spoštovanje, ljubezen in zaupanje. Vse je isto, samo oblika se je spremenila...
|