|
Naty_ka -> RE: Zaspati v svoji pojstli (26.8.2008 13:18:13)
|
IZVIRNO SPOROČILO: Otika
...ampak meni se pa zdi, da otrok ne spada v zakonsko postljo ... edino, če se zjutraj pride kaj pocortat.
Saj si mogoče vse preveč idilično predstavljam, ampak moj otroček bo od začetka spal v svoji posteljici v spalnici in po nekaj prvih mesecih v svoji sobici. Ne vem, moja logika je taka, da če otrok spi v spalnici in se ponoči zbuja, potem se nobeden ne more naspati ... če pa spi v svoji sobici, je pa zjutraj vsaj en od staršev spočit.
[image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/smiley36.gif[/image] [image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/smiley36.gif[/image] [image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/smiley36.gif[/image] in potem svizec zavije čokoldano...[image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/smiley36.gif[/image] [image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/smiley36.gif[/image] [image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/smiley36.gif[/image]
Sori, malo se hecam. A jaz sem bila ista-če ne še malo bolj prepričana o svojem prav in o "učbeniški" vzgoji otroka.
In kaj se je zgodilo? Naše dete je od prvega dne brez problema spalo v svojem kinderpetu v spalnici. Kakor sem ga zvečer dala tako se je zjutraj zbudil. Po tretjem mesecu je celo prespal noč. Potem pa smo ga pri osmih mesecih dali v njegovo sobo in od takrat več ni spal. In par mesecev po tem ko je shodil se je naučil kako ponoči prilesti iz kinderpeta in priti k nama. In tako je ostalo. Edino za rojstni dan je dobil posteljo, da nismo imeli več strahu da bo padel.
In s posteljo je prišla še ena razvada. Vsak večer je eden od naju moral iti z njim spat. In včasih je trajalo uro, tudi dve da je frajer mali zaspal. Ker ko je kdo ležal zraven njega kar naenkrat več ni bil zaspan. Aaaaaa.
Resnično sem se začela spraševati kdaj in kako naj temu naredim konec. Saj mi je jasno da si bo tam pri petih letih dal kaj dopovedati. Ampak tako dolgo se ne moremo vsak večer jeziti in čakati da zaspi.
Pred nekaj časa sem dobila službo in večkrat naju je z atijem slišal ko sva se pogovarjala da imava oba veliko dela v službi. Potem pa me je spraševal kaj delam, pa kaj ata dela. In sem kar naenkrat začela s finto, da v službi vsega nisem utegnila in da moram narediti sedaj ko bo on zaspal in da zaradi tega nimam časa da bi z njim v nedogled ležala v postelji. Zraven sem mu še xx krat povedala da nebom odšla nikamor in da če me bo rabil da me lahko pokliče. Pa vse pliškote sva zložila okrog postelje da ga čuvajo ponoči. Pa vedno preden grem iz sobe, ga vprašam če bo zaspal in če lahko grem. V sobi ugasnem luč, pustim pa prižgano na hodniku, vrat pa tako ali tako po celem nadstropju ne zapiramo nikoli.
Ne morem vam povedat kako se je prvo večer delal pogumen in zadrževal solze. A ni pa se začel jokat. In ko sem ga vprašala če lahko grem mi je samo žalostno prikimal. AMpak ni se jokal!
Meni je bilo res hudo in bi se najraje kar ulegla k njemu a sem vedla da če to naredim potem sem zopet na začetku.
Zdaj je že kar nekaj časa tega. Še se zgodi kak večer, ko moram nazaj k njemu da mu povem da nisem daleč. Ni pa zaenkrat večje panike.
In ves ponosem je na sebe da je že tako velik da sam zaspi in ves ponosen je zjutraj ko se zbudi v spalnici in mi reče: mama, jaz sem pa ponoči prišel k tebi...[image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/smiley36.gif[/image]
In, vsi ti članki so sicer res dobronamerni a ne pomeni da če nekaj ne delaš tako kot pravijo, da bo z otrokom kaj hudo narobe.
Moj nasvet: opazuj svojega otroka in ugotovi na kak način boš dosegla to kar želiš. Mogoče način ki je uspel petim prijateljicam pri vas nebo učinkovit.
Pa veliko uspeha. [image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/smiley1.gif[/image]
|
|
|
|