BAMBINA_ -> RE: Konec nosečnosti (9.4.2008 10:20:29)
|
Joj, meni se zdi takšna miselnost tako predpotopna. Da ženska ne sme nikoli pojamrati in mora igrati neko vlogo bitja z nadnaravnimi sposobnostmi, ki ni nikoli utrujena. Sploh pa jaz besed tvojih prijateljic ne dojemam kot jamranje, pač pa kot dobronamerni nasvet, da izkoristi še svoje zadnje mirne in brezskrbne dni ter noči. Kajti hočeš nočeš, se le-ti z rojstvom otroka nikoli več ne povrnejo. Novorojenček je nebogljeno bitjece, ki potrebuje svojo mamico dan in noč. Kasneje, ko otrok odrašča in končno prespi celo noč, pa so skrbi tiste, ki poskrbijo za neprespane noči. Ko otrok zboli, ko gre prvič v vrtec, ko gre prvič v šolo, ko prvič doživi svoj poraz, ko mu pri kakšnem predmetu ne gre, ko se prvič nesrečno zaljubi, ko gre prvič v disko, ko gre prvič sam na počitnice... Mojo babico je celo pri njenih osemdesetih letih skrbelo, ko so njeni petdesetletni otroci šli kam dlje na dopust. Skratka, ko si enkrat mati, si mati do konca svojih dni in nikoli več nimaš tako brezskrbnega življenja, kot prej. Gotovo je ni matere, ki se svojemu otroku ne posveča z dušo in telesom. Tvoj otrok je največji čudež, ki se ti lahko zgodi in biti mati, je najlepše poslanstvo, ki lahko doleti žensko. Vendar tudi naporno. In ne razumem, zakaj bi bilo to sramotno priznati.
|
|
|
|