Anonimen
|
Križ je, ko pride do krize. Kadar se počutimo ranljivo, rabimo tolažbo in podporo, a tega od bližnjih ne dobimo, tega tudi ne dajemo. Ne ker nočemo, ampak ker se na tak način zaščitimo, da ne bi bili še bolj ranjeni. Za svoje občutke krivimo izključno druge, vse probleme in odgovornost za njihovo reševanje prelagamo na druge, ker je tako lažje, ker se s tem zaščitimo. Okoli sebe naredimo oklep in nobenega ne spustimo zraven. Tudi tako, da svoji pravih čustev ne izražamo (beri spodaj) in da od drugih določeno ravnanje vnaprej pričakujemo. Pričakujemo, da mož ne bo naredil tega in tega, da bo rekel to in to, pričakujemo negativne stvari, če pa jih ni, jih sami tako odinterpretiramo, zanalašč in zavedno, da spet sebe zaščitimo. Drugi so slabi, ker nas ne marajo, cenijo,...mi pa trpimo in smo žrtve. No, pa svet le ni tako črno-bel. Je zelo siv. In ponavadi vsi vpleteni čutijo isto in vsi se obnašajo obrambno - težko je, ko si ranljiv, sam ponuditi roko in reči, mogoče pa le ni tako mislil ali pa kakšno pripombo vzet s humorjem in smehom na lasten račun. In tu ne vidim drugega kot čisto zavestno ravnanje, da si pri sebi rečeš in si vedno znova ponavljaš, ne bom več tako negativen, zavestno bom iskal dobre strani, zavestno bom pohvalil. Dokler dva ali več vpletenih čakajo na druge, da se bodo zganili, do takrat se bo problem poglabljal, osebe se bodo oddaljile ena od druge. Eden mora to pretgat, zavestno. In ko spet vidiš slabo, si spet rečeš, ne, ne bom, težil, jamral, obrnil bom na smeh,... karkoli drugače od vsakodnevnega ravnanja.
Decembrka, napisala si, da bi včasih najraje eksplodirala od jeze. In zakaj ne? Zakaj jezo tlačiš v sebe? Misliš, da jo okolica ne čuti? O, jo, čuti, še kako jo čuti, le da to ni več samo jeza, temveč tudi občutek nesprejetosti, zajedljivosti, odrivanja, nevrednosti... Ker sem zihr, da ko si jezna na moža, loputaš z vrati omaric, malo bolj na silo vržeš žlice po mizi, sama pri sebi se pogovarjaš,... To se čuti, veš. In ima veliko bolj negativen učinek, kot pa en izbruh jeze vsake toliko. Svojo jezo usmerjaš v napačno smer. Usmerjaš jo v zamero, ljubosumje in zavist tistim, ki se imajo lepše in boljše kot ti (BTW, meni mož med nosečnostjo nikoli ni obuval čevljev) in v sebi veš, da si vsak svojo srečo sam kuje, da vsi srečni pari za svojo srečo delajo, ti pa ne znaš tega doseči. In si verjetno jezna tudi nase, ker ne znaš ven iz tega začaranega kroga. Eksplodiraj, povej, kaj te muči. Tako se reši problem, mogoče bo tvoj mož celo videl, da razmišljaš drugače, kot je on predvidel. Tebe so že od rojstva dalje učili, da je smisel tvojega življenja podrejanje drugim, tvoja čustva, želje, hotenja niso pomembna, pomembno je le, da ti zadovoljuješ potrebe drugim. In sedaj v sebi čutiš, da to zate ni dovolj. Za ene je, zate ni. Upaj si torej živeti, upaj si vpiti, ko to čutiš, upaj si povedati svoja čustva. Če jih boš tiščala v sebi, se bodo nabirala in nabirala in nekje prišla na plan v veliko večji in hujši, zahtevnejši obliki. Probleme je potrebno reševat tam in takrat, kjer nastanejo, ne pa se delat, kot da jih ni. To sedaj delate vsi, ti tvoj mož, tast, tašča. Oba sta imela iste vzorce doma in sedaj jih nehote ponavljata naprej.
In udejanji svoje želje. Ko se ti zdi, da mož premalo časa nameni svojim otrokom, mu to povej. Povej mu, da ni njihov stric, da bi se otrokom posvečal samo takrat in na tak način, kot si sam želi. Je njihov oče, torej mora zanje skrbeti zmeraj, tudi, ko se njemu ne ljubi, ker ga OTROCI rabijo. In mu potisni dojenčka v roke, ti pa zgini v kopalnico, se zakleni, čepke v ušesa in se eno uro namakaj. Se bo že naučil. In mu reci, da smo v 21. stoletju, danes očki niso več tisto, kar so bili pred 100 leti, danes se očki aktivno udejstvujejo v družini. Dober očka se ne rodi, dober očka postane s časom, izkušnjami. Ko bo treba pomesti stopnišče, mu potisni metlo v roke in mu reci, da moraš šibat, ker bo mleko šlo čez in šibaj stran. Pa potem ga obvezno pohvali, četudi ni narejeno popolno  . Bo imel motivacijo za naslednjič. Ko ti bo rekel, da nisi sposobna imeti otroka, mu reci nazaj, prav, pa ga ti imej 24 ur na dan, bom šla na obisk h sestri in bomo videli, kaj boš govoril potem. Povej mu svoje. Če ne poveš, se nič ne spremeni.
Še eno stvar sem se spomnila. Tvoji hčerki. Kar že en čas berem tvoja sporočila, res da čisto vseh nisem prebrala, ampak sem včeraj prvič zasledila, da imaš dve hčerki. Kje sta oni? Kakšna je njuna vloga? Kot da ju ni, tak občutek sem dobila in me malo skrbi, da z možem nehote ponavljata iste vzorce, kot sta jih dobila vidva doma. Če ne zaradi drugega, bi bilo fajn zaradi hčerk, da jima z možem postaneta pozitivna vzornika, kar se tiče medsebojnega izkazovanja tako pozitivnih kot negativnih čustev. Drugače se bo to nadaljevalo še v naslednjih generacijah.
< Sporočilo je popravil Ankica -- 13.4.2008 14:43:41 >
|
Natisni
, manj delal in se nama posvečal. Sej previje plenice, dojenčka tudi preobleče, umije, ampak jaz pa nimam čisto nič od njega. Spolno življenje je z dneva v dan slabše. In ko mu potarnam pravi, da ni on tu, da bi se meni posvečal, sej se tudi njemu nihče ne. Ja, mislim, da tudi midva ne znava bit več skupaj. Sploh ne vem kaj bi z njim počela, če bi bil več doma
. Pa je malčica stara komaj dobre 3 tedne. In še to naj dodam, da prej ni bil tak, nikoli ni bil tako brezčuten kot je zdaj, da me pusti jokat po 3 ure in misli, da ga z jokom izsiljujem in hočem vedno bit žrtev. Meni pa je hudo in se mi duša para. 
In te besede sem si zelo zapomnila. Tast je pač takega kova, da "baba" za njega ni nič vredna, ženska naj opravlja samo svoje poslanstvo. Mož mu je dostikrat podoben, oz. pomislim, da mu je, vendar vem, da ima tudi nekaj drugega v sebi. 
