Anonimen
|
Ne verjamem v Boga. Vem, da sem pri ene 6. sicer "verjela" v božička, ampak so se mi vse tiste zgodbice zdele nekam sumljive , bog in posvetno življenje pa sta zame nekaj preveč abstraktnega ali kako naj se izrazim, pa sem hodila k verouku, maši, naredila zakramente... Preprosto ne čutim v sebi tega, nikoli nisem in dvomim, da kdaj bom. Se mi pa zdi pomembno, da vsak sledi tistemu kar čuti, če torej čuti, da boga ni, potem mora to tudi izvajati in če čuti, da je, mora zasledovati to. Ne pa, kar pravi okolica, tradicija,... Da se otroka krsti, ker je to v navadi, čeprav starši v boga ne verjamejo. To mi je neiskreno, do sebe, drugih in tudi do boga, če mogoče le obstaja. Meni je ene par sorodnikov težilo, da se morava z možem poročiti tudi cerkveno, čeprav nobeden od naju ni veren. Pa sem potem rekla, da zakaj bi se, če bi v cerkvi vedela že v tistem trenutku, ko bi zaobljube izgovarjala, da jih ne mislim izvajat. Nikoli pa se zaradi tega neverovanja nisem počutila kakorkoli prikrajšano.Verjamem, da imamo na voljo samo to življenje, ki ga oramo zato izkoristiti, ker druge možnosti ne bo.
|