|
RE: Prosim, povejte mi... 27.3.2008 15:20:56
|
|
|
|
Anonimen
|
IZVIRNO SPOROČILO: mimi81 Moje mnenje glede tega, kar si napisala, Plemenita, je, da imaš po voje res prav, da se delo najde za vsakega, ki hoče delat. Po eni strani. Po drugi je pa tako - v delovni knjižici nekoga, ki je na Zavodu (brez delovnih izkušenj, ker je študiral) piše naprimer 7. stopnja izobrazbe (ker more pisat, saj išče službo s vojo stopnjo izobrazbe). Za njegovo stopnjo je zelo malo služb (to so zahtevnejša delovna mesta, kjer pa delodajalci ponavadi zahtevajo še kakšno leto del. izkušenj - najmanj), za nižjo stopnjo (je pa malo več prostih d.m.) ga je pa pripravljen redkokdo vzet, saj točno ve, da ga na tem del. mestu (za katero potrebuje delovno silo tudi za naprej in si ne želi kmalu spet nekoga novega iskat) ne bo obdržal prav dolgo, ker tak delavec ne bo zadovoljen dolgoročno s tako službo in si bo slej ko prej iskal novo. Ja, razumem. Ni ga čez delovne izkušnje. To je prva stvar, ki bi jo jaz preverila, ko bi nekoga zaposlovala, ne glede na delovno mesto ali izobrazbo. Po eni strani vsi forsirajo to, da moraš imeti čimvišjo izobrazbo, da boš potem imel boljšo službo (bolje plačano, bolj "ugledno", stabilnejšo), po drugi strani pa sam papir (spričevalo o izobrazbi) ne pomeni kaj dosti, če imaš v glavi samo teorijo, pod prsti pa nobene prakse. Kombinacija teorije in prakse se najbrž najbolje pozna pri meni, ki imam samo osnovno šolo, pa vendar od 15-ega leta, ko delam, nisem imela niti enkrat samkrat problema z iskanjem službe (ali s tem, da bi jo dobila). Saj sem realna in nisem nikoli pošiljala prošnje za delovno mesto direktorice , po drugi strani pa sem se ves čas zavedala (in se še), da sem sposobna kaj več od držanja metle v roki. In s takim pristopom sem prišla že na razgovor. Vem, kaj si misli večina delodajalcev, ko k njim pride nekdo tak, kot sem jaz - brez šole in brez uradno veljavnega papirja o kakšnih izkušnjah. Si pač mislijo, da si še en navaden neizobražen bebček, ki boš od veselja skakal do neba, če ti bodo ponudili pogodbo za vsaj eno leto in pa minimalno plačo. No, jaz nikoli nisem napisala PROŠNJE za delo, ampak če sem že, sem vedno poslala PONUDBO za delo. Nikogar ne PROSIM za delo. PONUDIM pa, da bi delala. Če oni hočejo. Že tukaj je razlika. Takoj jim dam vedeti, da lahko delam npr. od X do Y in ne takrat, ko se bo njim dvignil k***c (češ, saj lahko dela, ko bomo mi rekli, saj je uboga in potrebuje denar). Pokažem (ali povem) jim, da vem, kakšne so plače in jim, če ne drugega, namignem, da vem, da tudi oni vedo, kakšni so stroški. Ja, tudi to sem že rekla, da se mi ne splača. Ker se mi v določenem primeru res ni. Potem jim pa ni bilo jasno, kako si "drznem" kaj takega. No, njihov problem, ne moj. Sem šla na koncu vedno na bolje. In se še nisem ustavila. Počasi, pa ziher, pravijo. In kakšen je bil ponavadi rezultat? To, da se pripravljena delati, to, da imam izkušnje na določenem področju, to, da sem se pripravljena prilagoditi za primerno plačilo in še kaj - vse to je prevagalo in nikogar več ni zanimalo, da imam samo OŠ in ne recimo dveh fakultet. Jaz zadovoljna, ker sem imela plačo, ki je bila višja od povprečja moje izobrazbe in ker sem "izsilila" primernejše pogoje, delodajalec pa zadovoljen, ker je našel nekoga, ki mu dela, kar je treba in kakor je treba, stanem ga pa manj kakor fakultetni izobraženec. In taka razmerja so bila vedno najboljša.Zato trdim, da danes šola ni nobena garancija ne za to, da boš službo sploh dobil in ne za to, kakšno plačo boš imel. Edino o stabilnosti kakšne državne službe bi se morda še dalo pregovarjati, ampak tudi tukaj je moje mnenje še vedno, da "stabilnost" danes pomeni samo kakšen mesec daljši odpovedni rok in nič drugega. Danes nismo več v socializmu, ampak v euro-kapitalizmu. Vsi stremimo samo še za denarjem in ne glede na kvaliteto službe bomo sami šli, če se nam bo ponudila bolje plačana služba. Nekaj sto € boljša plača odtehta tudi kakšno birokratsko kozlarijo.
|
|
|