|
san -> RE: zakladki marčevk (29.3.2008 18:02:05)
|
nekaj o krčih, če se bo dalo kateri prebrat, meni še ni uspelo
r. Harvey Karp: »Človeški mladič se rodi nezrel«
Piše: Karmen Mlinar, svetovalka za dojenje pri La Leche League International
Dr. Harvey Karp je ameriški pediater, ki že več kot petindvajset let sistematično preučuje jokanje dojenčkov in kolike. Je profesor pediatrije in docent na kalifornijski medicinski fakulteti UCLA, v njegovo zasebno pediatrično ambulanto pa svoje otroke vodijo številni hollywoodski zvezdniki, denimo Michelle Pfeiffer, Pierce Brosnan in Madonna. Na podlagi dolgoletnih znanstvenih raziskav je razvil teorijo, da so kolike pri dojenčkih posledica »manjkajočega trimesečja«.
Nam lahko poveste kaj več o svoji teoriji manjkajočega trimestra? Kaj je to »četrti trimester«?
Dojenček se v vašem telesu razvija tri trimestre – devet mesecev. V tem času otrok doživi fantastičen in nadvse kompleksen razvoj. Toda ko se dojenček rodi, potrebuje še najmanj tri mesece, da se »zbudi« in postane aktiven partner v vaši zvezi. Ta čas med rojstvom in tremi meseci imenujem otrokov četrti trimester. Dejstvo je, da se človeški mladič v primerjavi z drugimi sesalci rodi precej bolj nezrel in nesposoben za samostojno življenje. Če bi človek rasel v maternici še naslednje tri mesece, se zaradi omejitev porodnih poti in večje glave ne bi mogel več roditi.
Torej so vsi človeški mladiči dejansko tri mesece nedonošeni. Torej menite, da človeški mladič po devetih mesecih v maternici še ni pripravljen na rojstvo?
O, prepričan sem, da ste mame pripravljene. Si predstavljate, da bi bile noseče še tri mesece dalj? Zagotovo ne. Novorojenček se zna smejati, zna sesati palček, toda ob rojstvu je še vedno zarodek in potrebuje najmanj tri naslednje mesece. V tem času potrebuje varno zavetje maternice – vaše naročje, sesanje pri prsih, nošenje, zibanje in zvoke, podobne tistim, ki jih je poslušal, ko je bil še pri vas v trebuhu.
Skozi stoletja razvoja človeka je vidno, da so ženske rojevale vedno bolj nezrele otroke. Zakaj? Z razvojem ljudi so se večali njihovi možgani. Zato morajo ženske roditi otroke prekmalu, da jih sploh še lahko porodijo! Skozi stoletja in tisočletja je tako človeški zarodek prišel na stopnjo, ko ima ob rojstvu možgane velikosti jabolka, v katerih so shranjeni osnovni refleksi, ki omogočajo preživetje takoj po rojstvu (sesanje, izločanje, vzdrževanje bitja srca itd.) Ima zelo ozko glavico, katere kosti niso popolnoma zarasle, da se lahko prilagodi porodnemu kanalu. Možgani pa so zaščiteni z ovojnicami. Med porodom glavica tudi rotira, kar omogoča lažji porod – ste opazili, da zamašek laže spravite iz steklenice, če ga malce obrnete in potegnete ven? Dandanes torej ženske rodijo svoje otroke približno tri mesece prej, preden so dejansko zreli za življenje zunaj maternice (in kljub vsemu je poroditi otroka tudi dandanes še vedno močno težko). Naše prednice so zato svoje otroke še nekaj mesecev ves čas nosile ob sebi, privezane ob svoje telo. Mnoge ženske v različnih kulturah sveta pa to še vedno počnejo. Dojenčki se tako lahko dojijo neomejeno, povprečno na dvajset minut. Matere so z otroki popolnoma uglašene.
Zakaj se pojavijo kolike?
Dejstvo je, da se jokanje zaradi kolik začne okoli drugega tedna starosti, najhujše je pri šestem tednu in se konča pri treh do štirih mesecih otrokove starosti. Prva dva tedna v življenju so novorojenčki zelo redko v budni, čuječi fazi. Po dveh tednih je dojenček že lahko čuječ krajši čas. Večina otrok se kar lepo sprijazni s tem stanjem, občutljivejši dojenčki pa imajo težave. Pričnejo jokati. Pri šestih tednih so dojenčki že lahko zelo čuječi in preveč stimulirani. Pomirjajo jih le imitacije maternice. Okoli tretjega meseca kolike izginejo. Otroci so razvili določene sposobnosti, znajo se smejati, gruliti, sesati, dobro obvladajo dojenje, komunicirajo s svetom okoli sebe. Zdaj so pripravljeni na »rojstvo«.
Kolike so najhujše proti večeru. Zakaj?
Kako se počutite vi ob koncu napornega dneva? Ste utrujeni? Z dojenčki je prav tako. Dnevno dogajanje je za majhne dojenčke kot velikanski tobogan v zabaviščnem parku, divja vožnja in aktivnost, adrenalin. Zvečer pa je utrujenost le še kaplja čez rob. Zato dojenčke v prvih treh mesecih najbolj od vsega pomirjajo metode, ki vrnejo dojenčka v znano okolje maternice: jokanje zaradi kolik se zmanjša, če dojenčka gugamo, zibamo, nosimo v naročju, mu »šuškamo« (ššš) in mu nežno masiramo predel trebuščka. Večina trikov za pomirjanje dojenčka posnema okolje v maternici, enako velja za zvoke.
Zakaj torej dojenčki potrebujejo četrto trimesečje?
Ko otroka porodite, so njegovi čuti bombardirani z novim svetom, z novimi doživetji. Zunaj je mavrica svetlobe, barv, zvokov, tu so občutki mraza, neugodja ob kakanju ... Večina otrok si ob tem verjetno misli: »Pa saj to sploh ne more biti res!« Veliko dojenčkov opravi s temi spremembami nekako mimogrede. A ne vsi. Nekateri potrebujejo zibanje, guganje, tresljaje, sesanje, toploto in tesnost okoli ročic in telesa, »šuškajoče« zvoke (zanimivo, pri vseh narodih se najdejo besede za pomiritev otrok, ki vsebujejo glas »šššš«). Vsi ti občutki posnemajo okolje maternice, zato so vse kulture na svetu v tisočih letih izumljale metode za pomirjanje dojenčkov, ki so mu podobne. Četrti trimester pomiri dojenčke, to potrebujejo. A ne zato, ker bi bili razvajeni ali ker bi jih že kar takoj ovijali v vato in zaščitniško varovali pred zunanjim svetom. Pač pa zato, ker pri nekaterih otrocih zunanji svet izzove močan odgovor, saj nanj preprosto še niso pripravljeni. In to povedo – z jokom.
Zakaj so kolike med starši in tudi zdravniki tako zelo različno obravnavane?
Beseda »colic« izhaja iz grščine, iz besede »kolikos«, in pomeni »debelo črevo«. V antični Grčiji so starši verjeli, da otroci jokajo zaradi bolečin v črevesju. Dojenčki pogosto jokajo po hranjenju. Godrnjajo, se napenjajo, postanejo rdeči v obraz in jokajo. Vsekakor je videti, kot da jih mučijo hude bolečine. V letih preučevanja kolik sem ugotovil, da večina dojenčkov ne joka zaradi bolečin v trebuščku. Jok in težave namreč prenehajo, kadar dojenčka vozimo v avtu ali kadar v njegovi bližini ropota sesalnik za prah. Če bi dojenčka res bolelo, ob tem ne bi prenehal jokati. Nekatere kulture kolik sploh ne poznajo. Pa njihovi otroci prav tako kakajo in imajo vetrove. Kolike tudi izginejo pri treh mesecih otrokove starosti, čeprav otroci še vedno kakajo in imajo črevesne vetrove. Znanstveniki, ki so z rentgenskimi slikanji primerjali črevesja otrok s kolikami in brez njih, so ugotovili, da med njimi ni nobenih razlik. Prav tako so opazovali tudi otroke, ki so dobili kapljice proti kolikam, in otroke, ki so dobili nekaj kapljic vode, in ugotovili, da med njimi ni razlik.
Nekateri menijo, da imajo otroci kolike zaradi zraka, ki ga pogoltnejo med hranjenjem.
Rentgensko slikanje je pokazalo, da imajo otroci, ki jokajo zaradi kolik, približno dve uri po prenehanju hudega joka v želodčku celo več zraka, kot so ga imeli ob začetku jokanja zaradi kolik. Torej jih po dveh urah celo večja količina zraka sploh ne moti več. Večina normalnih, zdravih otrok ima obdobja jokanja, ki po navadi trajajo največ pet minut in preko dneva največ pol ure skupaj. Ti otroci so po navadi po hranjenju zadovoljni, podrejo kupček in zadremajo ali z zanimanjem opazujejo okolico. Če otrok zajoka, se pomiri takoj, ko ga mati pristavi k prsim ali vzame v naročje. Prave kolike pa pomenijo obdobja intenzivnega joka, ki lahko traja več ur skupaj.
Ali obstajajo kakšne razlike med kolikami pri dojenih otrocih in pri otrocih, ki so hranjeni s prilagojeno mlečno formulo? Za dojene otroke velja, da se dojijo bolj pogosto, kot pa hrano po steklenički dobijo nedojeni otroci. Ima ta pogostost obrokov in dojenja kakšen vpliv na pojav kolik?
Da imajo dojeni otroci kolike zato, ker se pogosteje hranijo, sploh ne drži. To je mit, neresnica. Opazoval sem številna plemena v južni Afriki, ki lahko dojenčke pomirijo prej kot v eni minuti! Pri vsem tem je najbolj zanimivo to, da te matere dojijo svoje otroke 50- do 100-krat na dan! Ti otroci nikoli ne jokajo in jasno je, da pogosto dojenje ni tisto, ki bi povzročalo kolike.
Slovenske matere, ki dojijo, pogosto menijo, da imajo njihovi dojenčki kolike zato, ker so pojedle napačno hrano. Matere so zato na strogih in omejujočih dietah, ki tudi niso najbolj zdrave.
Večina doječih mamic po svetu se srečuje z nasveti, katera hrana je primerna zanje in otroka in katera ne. Zanimivo je, da se prepovedana hrana med narodi zelo razlikuje. Ne prehladno, ne pretoplo, ne preveč začinjeno, ne premalo, izogibanje mlečnim izdelkom ali nasprotno – priporočanje mlečnih izdelkov, izogibanje citrusom itd. Matere, ki hranijo otroka po steklenički, pa po navadi dobijo nasvet, naj zamenjajo znamko mleka. V mnogih letih znanstvenih raziskav so ugotovili naslednje: dojen otrok lahko zaradi hrane, ki jo je zaužila mati, joka le, če ima resne težave s prebavo, alergije ali če je v materini prehrani preveč kofeina ali teina. Če mati po nekaj dnevih diete ne opazi izboljšanja situacije, njena prehrana verjetno ni vzrok za težave. Kolike so po navadi najhujše zvečer. Če bi dieta matere res povzročala kolike, bi otroci jokali noč in dan, saj jedo enako hrano, materino mleko ali mlečno formulo, od jutra od večera.
Starši jokajočih dojenčkov lahko zelo pogosto slišijo nasvete: »Priskrbi si ušesne čepke, da ne boš slišal otrokovega joka,« ali: »Pojdi pod tuš, pojdi na sprehod, odloži otroka in si privošči odmor.«
Otrokov jok je kot požarni alarm, poskuša pritegniti našo pozornost. Toda zvok starše zmede, prestraši. Ko dojenček zelo joka, kriči, imajo starši občutek, da dojenček trpi hude bolečine. Kadar piska požarni alarm, kaj hitro odkrijemo morebitne vzroke: morda se žge toast ali gori cela hiša. In vzroke odpravimo. Kadar dojenček joka, je podobno, pa čeprav ga muči le neznatno podiranje kupčka, in razumljivo je, da smo starši obupani in prestrašeni. Če otroka vzamemo v naročje, ga poskušamo pomiriti z zavitjem v odejico, zibanjem, nežnim šumom iz okolice, dojenjem in se otrok kmalu pomiri – zagotovo ne gre za bolečino.
Prepričan sem, da se noben oče in nobena mama ne počutita dobro, kadar odkorakata stran od svojega jokajočega dojenčka. Ali tudi vi kar odkorakate, ko zvoni požarni alarm? Dojenčkov jok povzroči, da staršem srce bije hitreje, dvigne se nam pritisk, v naših telesih se sproščajo določeni hormoni ... Naše telo nas samo prisili, naj takoj nekaj storimo, da bi jokanje našega dojenčka prenehalo. Tudi če storimo vse, kar znamo in zmoremo, pa dojenček še vedno joka – naj joka v naši družbi, v našem naročju. Že to je zelo veliko in dojenčku zelo pomaga.
Se dojenček res razvadi, če ga kdaj pa kdaj ne pustimo jokati?
Najosnovnejša, edina starševska naloga v otrokovem prvem letu je, da se odzovemo na otrokove potrebe vsakič, ko zajoka. Nemogoče je, da bi majhnega dojenčka v prvih mesecih življenja razvadili. Kljub novejšim spoznanjem pa so mladi starši še vedno zaskrbljeni, kadar njihova okolica meni, da otroke preveč nosijo, pa tudi če jih pogosto dojijo ali celo spijo v skupni sobi ali postelji. »Ne razvadi otroka« nam dobesedno brni nekje zadaj, v možganih. Priznam, lahko se je počutiti zmanipuliranega, če imate dojenčka, ki se zbudi vsakič, ko ga želite nežno položiti v zibelko. Pustiti ga jokati? Ali mislite, da ga boste s tem naučili samostojnosti? To je podobno, kot da bi ga pustili v pokakani plenički, da bi njegova koža postala bolj odporna. Res je, tam okoli 9. meseca znajo nekateri dojenčki že biti tudi manipulativni. Toda znanstvene raziskave so pokazale, da prej ko se odzovemo na otrokov jok (in potrebo), bolj varnega se otrok počuti, staršem povsem zaupa in se počuti ljubljenega. In obratno – kasneje ko odgovorite na otrokov jok (in potrebo), bolj se otrok počuti zapuščenega, zaveda se, da se lahko zanese le sam nase, počuti se zapuščenega in je bolj nervozen ter posledično tudi manipulativen.
Nemalo staršev dobi tudi nasvete o tem, kako otroka »naučiti«, da se uspava sam. »Pusti ga jokati, pa se bo sam pomiril in zaspal.« Je to res pravi način?
Moji nasveti o uspešnem pomirjanju dojenčkov se osredotočajo na dojenčke, mlajše od 4-5 mesecev: starše naučim, da znajo otroke pravilno zaviti v odejico, jih pravilno nositi, zibati, jih izpostaviti nežnemu šumu, jim ponuditi sesanje ... Večina otrok, s katerimi so starši prve mesece ravnali tako, spi eno do dve uri več kot ostali dojenčki. Ferberjeva metoda, pri kateri se otroke pusti jokati, se uporablja od šestih mesecev naprej. Sam sem ugotovil, da obstajajo še številne druge poti in načini za uspavanje dojenčkov, pri katerih ni nujno, da dojenčki jokajo, zato da končno zaspijo. Včasih pa se zgodi, da kateri od mojih malih pacientov potrebuje le to, da se izjoka - nato pa v miru zaspi. A dojenček naj joka v družbi staršev!
Kaj bi radi povedali mladim staršem?
Predvsem to, da se morajo starši zavedati, da dojenček z rojstvom še ni pripravljen na ta svet. Človeški dojenčki niso kot žrebički, ki so pripravljeni na tekanje prvi dan. Majhni dojenčki so še vedno zarodki, najmanj prve tri mesece, zato nas ne sme skrbeti, da bi jih razvadili z nošenjem, zibanjem, pogostim dojenjem ... V maternici so bili nošeni, hranjeni, zibani ves čas, 24 ur na dan. Če jih po rojstvu nosite, zibate in hranite le 12 ur na dan, je to z otrokovega gledišča zelo velika in nenadna sprememba.
V svoji teoriji o kolikah je dr. Harvey Karp zbral modrost in znanje predhodnih generacij in ju prenesel v današnji čas. Nastala je metoda petih korakov, ki naj bi staršem pomagala premagati težave z jokom.
Dojenčka tesno in pravilno zavijemo v odejico.
Dojenček, ki je zavit v odejico, se počuti varnega, stisnjen je podobno, kot je bil stisnjen v maternici. Pazite, da ne bo zavit prerahlo, saj bi se lahko zapletel v odejico. Pazite tudi, da ne bo zavit premočno, saj bi lahko imel težave pri dihanju.
(Slika 1)
2. Dojenčka položimo delno na levi bok, delno na trebušček.
Položite dojenčka na svoje ali očkove roke tako, da bo obrnjen delno na levi bok (to pomaga pri prebavi) in delno na trebušček (tako se ne more kriviti nazaj in se počuti bolj varnega). Ko dojenček trdno zaspi, ga položite na njegovo ležišče na hrbet.
(Slika 2)
Dojenčka izpostavimo glasnim in enakomernim šumečim zvokom (sesalnik, vožnja v avtomobilu, zvok sušilnika za lase).
Zanimivo je, da v večini svetovnih narodov obstajajo besede za pomirjanje dojenčkov, ki vsebujejo dolge in zelo glasne š-je (šššš). Ta zvok je podoben zvoku krvi v materinih žilah in ga je dojenček slišal, ko je bil še v maternici.
Dojenčka ritmično in hitro zibamo.
Energično, hitro zibanje dojenčkom zelo prija. Pomembno je, da pri zibanju podpirate otrokovo glavico in vrat, zibajte ga s kratkimi, a hitrimi premiki. Zibanje naj bo podobno tresenju, ki ga čutite, kadar vas močno zebe. Ko dojenček zapre oči in zadrema, lahko zibanje počasi upočasnite. Kadar ste na dojenčka jezni, se tej metodi izogibajte, dojenčka nikar ne stresajte!
Dojenček naj čim več sesa pri materinih prsih oziroma materin prst ali dudo.
Ta zadnji korak je najuspešnejši, ko smo dojenčka s prvimi štirimi koraki postopoma pripeljali do umiritve. Dojenčku ponudite za sesanje svoje prsi, prste ali dudo.
Metoda petih korakov je zelo preprosta, pomembno je le, da korake izvajamo pravilno in v pravilnem zaporedju.
|
|
|
|