|
lucalu -> RE: zakladki marčevk (9.3.2008 19:40:03)
|
Moja porodna zgodba:
V nedeljo dopoldan se mi je odluščil čep, potem pa sem cel dan čutila zbadanje v križu... nič kaj rednega in nič kaj pretresljivo bolečega. Ob 20h sem se odločila, da grem spat, ker, če bi slučajno morala iti zjutraj, sem vedela, da je dobro, da sem spočita.
No, ob 22h pa me je zbudila kar močna bolečina. Vstala sem in odšla v dnevno sobo ter se odločila, da bom malo štopala kako pogosto se dogaja... in bilo je včasih na 5, včasih pa tudi 10 minut. Ob 23h se je začelo vse skupaj dogajati na 6 (dokaj rednih) minut in jaz sem se odločila, da bo počasi čas za akcijo... Šla sem se stuširat in še do konca nafilat torbo za v porodnišnico. Zbudila sem dragega in veselo naznanila, da gremo rodit...
Ob 24:30 sva prispela v porodnišnico. Tam me je pregledala zdravnica (ki ni bila posebej dobre volje) in ugotovila, da sem odprta komaj 3 cm... Naredila je UZ in mi povedala (kot, da ne bi vedela že prej), da imam majhno dete... poslala me je na CTG... tam pa, kot za stavo, prvih 15 minut nobenega popadka... sestra je verjetno mislila, da se delam norca... no potem se je začelo spet malo bolj dogajati, ampak detece je pa spalo, tako, da sem morala s popadki hoditi gor in dol (dobre 3 korake) in delati počepe... ko smo ga končno zbudili, je rekla, da to še ne bo nič, naj se stuširam, ker grem na oddelek, partnerju pa naj rečem, da gre domov.
No, ko sem prišla na oddelek, sem probala še malo zaspati, ampak popadki so bili vse bolj boleči... šla sem v prostor za obiskovalce, da ne bi zbudila cimre... ko me je videla sestra je rekla, da me bo dala na CTG in tam se je pokazalo malo več dogajanja... po pol ure je izklopila CTG in rekla naj kar tam probam še malo zaspati... ja, lahko je reči... saj sem dremala (tistih 5 minut med popadki), ampak zaradi tega me je vse še huje bolelo, ker nisem bila pripravljena na popadke, ki so bili zdaj že kar konkretni... sestra je vzela zapis CTG-ja in rekla, da greva nazaj dol.
Ko sem prišla dol, me je zdravnica spet pregledala (sploh ne vem kaj je ugotovila), ampak se je odločila, da mi predre mehur... no, ven je pritekla zelena plodovnica (kar pomeni, da se je dete že pokakalo in da mora takoj ven). Sestra je rekla naj se grem še enkrat stuširat (na klistir so zgleda pozabili, ali pa ni bilo časa), in da naj pokličem partnerja, ker grem v porodno.
Moj dragi je prišel čez 10 minut... in tako sva bila v porodni ob 4h. Potem se je pa začelo zares... Popadki so me boleli, vse mi je šlo na živce, da ne govorim o tem, da sem imela babico, ki je bila na praksi... No ja, saj je bila res zelo prijazna, ampak... eh, brezveze zgubljat besede.
Sploh ne vem kako je minil čas do 7h, vem samo, da sem ob 7h vprašala babico, če bom še danes rodila, ali bo to trajalo še 2 dni...
Po tem je prišla ena starejša, izkušena babica in rekla naj se obrnem na hrbet, da me pregleda... slišala sem, ko je rekla, da sem čisto odprta in, da bomo zdaj rodili...
No, v treh popadkih, je bil naš zakladek zunaj... položili so mi ga na trebuh... in tega občutka ne bom znala opisati nikoli - to je treba doživeti! Očka je prerezal popkovino in skoraj bi že bilo konec... ko so ugotovili, da posteljica ne gre ven. Kar naenkrat je bila soba polna zdravnikov in sester... po vseh mukah sem morala podpisati 4 papirje za narkozo... dragega so s Taiem poslali ven...in potem so mi luščili posteljico...
Ko sem se zbudila iz narkoze pa velika žalost, eno uro in pol sem morala počivati na hrbtu in nisem smela cartati svojega sinka... to je namesto mene počel novopečeni očka... Hvala mu za vse, če njega ne bi bilo zraven, se mi sploh sanja ne, kako bi vse skupaj zgledalo - res mi je vlival moči in pomagal kolikor se je pač dalo.
No, to je moja porodna zgodba... zelo dolga in podrobno opisana (čeprav bi lahko napisala še več), upam, da se bo kateri dalo prebrati celo klobaso...
O tem, da sem bila potem 5 dni brez sinka zraven sebe, pa drugič, da vas preveč ne zamorim
|
|
|
|