Gina
|
Piščanec - skoraj gotovo gre za Vegovo, se pravi za Evropskega matematičnega kenguruja, ki bo kmalu. V šolah se odločajo različno. Pri nas vselej prijavimo vse otroke, če se le da. Ker to tekovanje ni ravno pokazatelj matematičnega znanja, ampak bolj znanja logike in natančnosti pri poslušanju. Rabimo pa povsod podpis staršev, že zato, ker je treba nekaj malega plačat. Sicer pa mi nekaj ni jasno. Učiteljica ti je v bistvu čist normalno razložila, kako se otrok vede. V čem je težava. Ali ga ti nisi doslej videla kot takega, ali se ti ne zdi realno? Saj če jaz tole gledam iz distance, je čisto normalen opis, zaradi katerega se jaz ne bi čisto nič sekirala kot starš (bi pa delal natem, da reči rešim, prav gotovo), kot učitelj pa mi na kraj pameti ne bi prišlo, da bi kdo zaradi nekega realnega stanja, ki je daleč od česa kritičnega, doma imel travme. če otrok meni, da je vse, kar ni popolno graja, je razočaran - morda ima to po tebi? V bistvu vidim veliko podobnost. POglej kakšna čisto normalna reč te je zdaj iz tira spravila. Naučiti ga je treba, da je marsikaj, kar ni popolno in zgolj pohvaljeno, lahko zelo super in fajn. A veš, meni se zdijo reči v precejšnji meri res genske. Nekateri otroci so zelo natančni, drugi šele po mnogih naporih. Eni so vodje, drugi so radi skriti, eni so glasni, drugi tihi, eni imajo radi matematiko, drugi jezike... eni so pač nagnjeni k vsemu, kar je treba, tudi laži, da dosežejo tisto, kar zahtevajo zase. Sploh zelo bistri otroci imajo pogosto težave na socialnem področju v zvezi s tem, da ne dojemajo svojega vedenja, kot ljudem motečega, ali škodujočega, narobnega. Kar se tiče pretirane hvale, se pa strinjam s splišni. Jaz zelo zagovarjam pohvale, vendar le tedaj, kadar so res zaslužene. In zagovarjam, da moraš otroka včasih tudi pograjati, kadar je to zasluženo. Le tako bo znal razlikovati. Torej pohvala da, vendar res ne brez veze. Lahko ga pohvališ, kadar se ne zlaže, prepričuje, ne zataji, vendar mora doživeti posledice, kadar se zlaže, zataji, prepričuje do nezavesti.... saj veš, da to ni sprejemljiv način za doseganje pohval. V real lifu bo zato kvečjemu zanič odnesel. In prav je, da se nauči vsega tega. Ne smeš biti zato žalostna, normalno je, da noben človek, otrok ni popoln. Normalno je, da se mora otrok včasih učiti na svojih napakah in zato pogoltniti tudi posledice. Normalno je, da te kot starša takrat zaboli, da ti ni prijetno, ko otrok posledice sprejme nase, ker mu jih družba, ki ni tolk prijazna kot starši, naloži. Z vsakim otrokom moramo veliko delati. Samo da z vsakim na drugem področju. Tako to je, čist simpl.
|